Željko Babić, trener rokometnega kluba Gorenje: V vsaki novi službi najprej obišče pokopališče

Ne. Moja igralska kariera je bila polna vzponov in padcev. Nisem bil discipliniran igralec in imel sem veliko osebnih težav, ki sem jih potem kazal v obliki negativnega vedenja. Na koncu kariere, čeprav bi lahko še nekaj let igral, sem imel trenerja, ki ni imel razumevanja za moje zdravstveno stanje. Zato sem se odločil za konec kariere, da ne bi več prihajal v konflikte. Rokometa sem imel dovolj, sovražil sem sebe in trenerje, kot športnik sem bil čustveno prazen, brez motiva in želje. Imel sem slabo mnenje o trenerjih, ki so me nagnali iz rokometa, toda danes vem, da se niso motili oni, ampak jaz.

Rokomet me po koncu igralske kariere ni več zanimal, zato sem najprej delal v avtomobilskem salonu, nato še v nekem trgovskem centru kot fizični delavec. A po štirih letih popolne odsotnosti iz rokometa sem začutil močan notranji poziv, kar me je spodbudilo, da sem se vpisal na fakulteto, začel študirati, potovati. Z nadnaravnim dotikom, zame božjim, sem postal trener. Na trenersko pot me je usmeril Jezus, za kar sem mu zelo hvaležen.

Ko sem prišel v Krško, je imel klub slabe rezultate in denarne težave, jaz pa težave s trenersko licenco. Na višji trenerski šoli na fakulteti za naravoslovno-matematične znanosti v Mostarju sta mi manjkala le še en izpit in diploma. Zato sem bil lahko na klopi le skupaj s trenerjem, ki je imel diplomo, kar smo v Krškem tudi storili. A zaradi prevelikega pritiska združenja trenerjev tako v Sloveniji kot na Hrvaškem sva se s takratnim klubskim predsednikom Boštjanom Kozoletom dogovorila, da imajo trenerji prav, da se vrnem na Hrvaško in končam šolanje, Krško pa poišče novega trenerja.

Da. Ko sem marca dobil ponudbo iz Velenja, sem se lotil globlje analize problematike kluba, predvsem tega, zakaj prihaja do številnih trenerskih menjav. Začel sem zbirati informacije, nato pa sem narisal sedem kvadratov in vanje zapisal vse težave, zaradi katerih so trenerji dobivali odpovedi. Kvadratov s težavami je bilo sedem, za pet od teh pa sem verjel, da jih lahko rešim. To mi je pokazalo smer in dalo samozavest za reševanje težav in prepričanje, da v Velenju ne bom dobil odpovedi, zato sem ponudbo tudi sprejel.

Sem človek, ki si vedno želi višje in boljše, ki sebe najbolj spodbuja pri tem. A sočasno sem sam sebi tudi največji kritik, v delo vključujem veliko čustev in zato sem sebi največja težava. Nihče ne pritiska name, pritisk sem si sam naložil. Celjani so favoriti, a kot trener Gorenja imam pravico, da verjamem v uspeh in želim biti prvak.

Delno se strinjam, a ne bi rekel, da je težava Celje kot klub, njegovi igralci in tradicija, ampak to, da velenjska ekipa do letos ni imela težkih tekem v Evropi. Mladi in perspektivni Celjani so imeli 10, 15 težkih evropskih tekem na leto, velenjski nobene, zato so se prvi hitreje razvijali. Velenjčanom skoraj nikoli ni bilo treba igrati na zmago, pod pritiskom, v napetih končnicah, na rezultat, v polnih dvoranah, zdaj se tudi v Gorenju učimo teh stvari. Ko je prišla tekma med Gorenjem in Celjem, je bila za mlade celjske igralce kot trening, za naše kot finale svetovnega prvenstva.

Velike zmage in veliki porazi so del trenerskega posla, zato na svetu v nobenem športu ni trenerja, ki ni doživel velikih porazov. Eden mojih velikih porazov je tudi proti Sloveniji, a v meni ni pustil čustvenih posledic. V Francijo sem prišel po zlato, in ker mi ga ni uspelo osvojiti, mi je težje padel polfinalni poraz proti Norveški. Tega se še danes dobro spominjam, poraza s Slovenijo ne. Tudi če bi v Franciji osvojil kolajno, ne bi bil več selektor, ker je bilo z Linom Červarjem že vse dogovorjeno, da me bo nasledil. Po OI 2016 v Riu sem kljub petemu mestu ponudil odstop, ker smo imeli v reprezentanci notranje nerokometne težave in ker so se dan pred četrtfinalom s Poljsko, ki smo jo nato izgubili, dogajale čudne stvari. Menil sem, da ne opravljam dobro svojega dela, zato sem ponudil odstop. A ni bil sprejet: želeli so imeti Červarja, on pa je takrat še imel obveznosti v Makedoniji. Vodstvo hrvaške zveze me je prosilo, naj ekipo vodim še na SP v Franciji, potem pa bo prišel Červar. Pristal sem le zato, da smo premostili nekaj mesecev med OI in SP ter da za tako kratek čas ne bi prišel kakšen drug selektor, saj ga potem ne bi mogli zamenjati, ker so čakali na Červarja.

Vero sem nasledil od svojih staršev ter od dedka in babice, naša družina je tradicionalno krščanska. A niti družinska tradicija niti bratova opredelitev me nista usmerili v vero, ampak me je usmeril dotik Svetega duha in me še vedno usmerja. To se je prvič zgodilo v Medžugorju leta 1997, ko sem začutil blag in ugoden dotik v srcu, ki se je sčasoma razvijal in ki sem ga negoval. Pet let pozneje je prišel še drugi Jezusov dotik, ki sem ga začutil prek veličastnega Zlatka Sudca, kar me je »zabetoniralo« v mojih življenjskih stališčih. Vera mi pomaga, da sem boljši človek in da pomagam pomoči potrebnim. To je moja življenjska misija, veliko večja kot osvajati kolajne. Kajti kolajne so prehodna zadeva, misija pa ostaja in je stalna.

Vpliv nadnaravnega name je bil v reprezentanci Hrvaške velik, ker so se dogajale stvari, ki niso bile običajne, ampak nadnaravne. Zato sem vedno čutil potrebo in dolžnost, da povem resnico o tem, ne glede na to, ali je bilo to komu všeč ali ne. V reprezentanci nisem želel imeti imidža, ampak integriteto: to sem jaz in to se mi je zgodilo, ljudje pa lahko to sprejmejo ali ne. Hrvaška se je pri tem razdelila na tiste, ki so doživeli podobne izkušnje in so me sprejeli, in na tiste, ki niso, so temu nasprotovali in komentirali kot obliko moje norosti. Igralcev moje poudarjanje vere ter zahvaljevanje Jezusu in drugim ni motilo, ker dobro vedo, kako živim, delam in razmišljam. Ker so vedeli, da se je na lanskem EP na Poljskem, ko smo osvojili bron, zgodil čudež, nekaj nadnaravnega. Seveda kolajne v resnici ni osvojil Jezus ali kdo drug, ampak igralci, ki so bili navdahnjeni. Še preden sem postal selektor, so igralci in reprezentančno vodstvo pred vsakim velikim tekmovanjem odšli k spovedi, kdor je to pač želel, in na neko obliko duhovnega druženja. Zato to seveda nikakor ni ritual, ki bi si ga jaz izmislil in uveljavljal.

Ves teden veliko delamo in se žrtvujemo da bi bili v soboto, ko je tekma, uspešni. Tekma bi morala biti vrhunec celotedenskega dela, uživanje. Nedelja je dan za počitek, veselje, druženje in odhod k maši, za katero oblečeš nekaj najlepšega in najboljšega, kar imaš. Tako je tudi s tekmo, ki je – tako kot maša – praznik, ko se je treba lepo obleči, dati dogodku še eno dimenzijo, svečanost. Če ne bi bilo pritiska sponzorjev in reklam, bi določil tudi standarde oblačenja: da morajo biti trenerji v oblekah, tako kot v košarki. Verjamem, da bom lahko tudi v Sloveniji nekoč vodil tekmo v obleki, trenutno tega zaradi zahtev sponzorjev ne morem.

Pokopališče je kraj, na katerem dobro vidite, koliko ljudje spoštujejo preteklost. Kdor ne spoštuje preteklosti, nima prihodnosti. Ob obisku pokopališča v Velenju sem videl neverjetno kulturo in čistočo, veliko spoštovanje do ljudi, ki so nekoč živeli v Velenju in ustvarili to mesto. Zato sem se na pokopališču počutil zelo prijetno, občutil sem tudi ljubezen in mir. Seveda sem tudi molil, kot to počnem vedno. S svojim obiskom sem kot novinec v mestu izrazil in pokazal spoštovanje dušam, ki so žive, čeprav so telesa mrtva. Če ne bi bilo njih in njihovega dela, tudi mene ne bi bilo v Velenju.

Moj skoraj edini prosti čas je odmor za kosilo od 13. do 15. ure. Takrat načeloma ne delam, a vseeno razmišljam o rokometu. Rad se sprehajam v naravi, ki jo obožujem, saj me sprošča. To je moj najljubši hobi. Med sprehodi se mi rojevajo dobre ideje in pogosto molim. Skozi molitev dobivam pogum, da to, o čemer razmišljam, potem tudi naredim. Pred spanjem se sproščam z branjem knjig in literature, povezane s psihologijo in vodenjem.

Največja nasprotnika trenerskega dela sta stres in družina, če jo imate radi, seveda. Če imate družino, je to bolj zavora kot podpora v tem poslu, kajti žena in otroci želijo svoje, tisto, kar jim tudi pripada. Trenutno jim tega ne morem dati, tudi v preteklosti je bilo podobno. Zaradi mojega dela družina trpi. V Splitu žena hodi v službo, otroci so v šoli ali vrtcu, tako jaz kot oni pa imamo številne obveznosti, zato se redko vidimo. Družino imam rad in jo spoštujem; zagotovo bo prišel čas, ko bom moral zamenjati svoje sedanje stališče in odnos do družine. Za zdaj to na srečo še ni potrebno, ker je družina stabilna, žena in otroci razumevajoči in tolerantni. Toda ko bo prišel ta čas, bom pripravljen končati trenersko kariero in se posvetiti družini.