Tam nekje okoli devetdesetih let prejšnjega stoletja je šolska oblast sprejela enega izmed pomembnejših sistemskih ukrepov, ki lahko vplivajo na oceno deleža zamaščenih in gibalno neučinkovitih šolarjev (kar koli že pojem gibalna neučinkovitost pomeni). Testiranje za športnovzgojni karton namreč ni bilo več obvezno kot v času njegove uvedbe v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Po logiki stvari se merjenju gibalnih sposobnosti lahko izognejo prav gibalno neučinkoviti in zamaščeni. Nihče se namreč ne izpostavlja rad negativnim ocenam in če sistemski ukrep omogoča prikritje teh, učenci to izrabijo, kar je navsezadnje človeško in samoumevno. Ocena gibalnih sposobnosti in zamaščenosti slovenskih otrok bi bila verodostojnejša, če bi temeljila na naključno izbranem reprezentativnem vzorcu, ne pa na prostovoljni udeležbi, ki omogoča neveljavne izide.

Vsiljuje se torej temeljno vprašanje, kako in koliko lahko spremenjen sistem testiranja vpliva na oceno zamaščenosti in gibalne neučinkovitosti. Postavlja se tudi vprašanje, ali je sploh mogoče neoporečno primerjati sistem, ki je bil obvezen za vse šolarje, in sistem, ko meritve niso več obvezne za vse. To sta vendar dva sistema in različnih stvari ni mogoče primerjati med seboj ter prodajati dvomljivih sklepov. Vsiljuje se torej dvom, ali ni morda razglašano »ustavljeno naraščanje deleža zamaščenih in gibalno neučinkovitih otrok« posledica spremenjenega sistema meritev, ki omogoča, da se nekateri učenci meritvam izognejo.

Strokovnjaki tudi menijo, da je manj zamaščenih otrok pripisati nekaterim sistemskim ukrepom šolske oblasti. Žal teh ukrepov ne navajajo. Hkrati pa dan za dnem beremo in poslušamo o večanju števila ljudi, ki živijo na robu preživetja, kar bi domnevno lahko vplivalo na manjše število zamaščenih otrok. Žal tudi ta dejavnik v dvomljivi analizi šolske športne vzgoje ni upoštevan, zato so ocene o vzrokih zamaščenosti pristranske. Po eni plati zniževanje življenjske ravni približno tretjine prebivalcev in po drugi plati sistemska možnost izogibanja meritvam za športnovzgojni karton najbrž vplivata na zmanjševanje deleža zamaščenih otrok.

Iz zapisa v Dnevniku je mogoče povzeti, da strokovnjaki med sistemske ukrepe, ki zmanjšujejo delež gibalno zanemarjenih otrok, štejejo evropski projekt Zdrav življenjski slog, ki omogoča finančno pokritje dveh dodatnih ur športne vzgoje v okviru razširjenega programa osnovne šole. Kaj pomeni razširjeni program? V prvi vrsti pomeni, da se šole prostovoljno prijavijo na razpis za financiranje tega programa. Nekatere se, druge ne. Od 448 prijavljenih osnovnih šol je bilo izbrano 159 izvajalcev tega programa, kar je veliko manj kot polovica vseh osnovnih šol. Cilj programa je pridobiti od 20 do 30 odstotkov učencev za dodatne športne aktivnosti, seveda le na šolah, ki so se na razpis prijavile. Po logiki stvari je mogoče domnevati, da bodo za dodatno športno vzgojo navdušeni predvsem učenci, ki niso razglašeni za zamaščene in gibalno neučinkovite.

In to naj bi bil sistemski ukrep, ki bo reševal vprašanje gibalne neučinkovitosti slovenskih šolarjev? Spuščanje megle pa res nima meja. Dva sistemska ukrepa šolske oblasti bi bila dobrodošla: prvič, za vse učence vsak dan ura športne vzgoje po obveznem (ne razširjenem!) vzgojno-izobraževalnem programu, in drugič, v sklopu šolske športne vzgoje obvezno sodelovanje učencev na meritvah za športnovzgojni karton. Samo z obveznim sodelovanjem učencev bi lahko objektivno ocenili, kako se spreminjata zamaščenost in gibalna sposobnost šolskih otrok.

Žal vseh drugih dvomljivih trditev iz navedenega prispevka ni mogoče osvetliti v prostorsko omejenem odzivu. Zagotovo pa je treba zaščititi pravega avtorja športnovzgojnega kartona. To ni dr. Janko Strel (kot se je očitno sam pohvalil novinarki), ampak prof. dr. Jože Šturm. Po upokojitvi dr. Šturma je dr. Strel prevzel vodenje in obdelavo statističnih podatkov. Žal se dr. Šturm, ki je medtem preminil, ne more več oglašati na odvzete avtorske pravice.

Silvo Kristan, Podkoren