Ko se je leta 2010 začel preporod navidezne resničnosti, so napovedovali številne inovativne rabe tehnologije. Kljub vsemu so se skoraj vse osredotočale na zabavno industrijo. Prednjačile so videoigre, bolj eksotične aplikacije pa so obljubljale obiske športnih ali glasbenih prireditev iz naslonjača ter celo revolucionaren način gledanja filmov in podajanja novic z vživljanjem občinstva v kraj dogajanja – naj bo to protestni shod ali prizorišče naravne katastrofe. V splošnem pa je šlo za storitve, s katerimi običajno povezujemo poležavanje in lenarjenje.
Da uživanje v ponudbi zabavne industrije ni nujno zgolj lenarjenje in basanje s čipsom, je že štiri leta pred revolucijo navidezne resničnosti tudi komercialno zelo uspešno dokazalo podjetje Nintendo s konzolo za videoigre wii. Slednja je uporabnike prisilila, da vstanejo s stolov in kavčev ter se med druženjem s prijatelji ali samotnim preganjanjem prostega časa zabavajo z igrami, ki zahtevajo tudi telesno aktivnost, nekaj podobnega pa zdaj želijo doseči ustvarjalci opreme za navidezno resničnost.
Adrenalin in zabava
Eden od obetavnejših poskusov, kako začiniti telesno aktivnost, se je posrečil Nemcema Michaelu Schmidtu in Johannesu Schollu. Skupaj z ekipo oblikovalcev, inženirjev in programerjev videoiger sta razvila ogrodje za letenje v navidezni resničnosti. Naprava, ki se imenuje icaros, po slavnem grškem sanjavem prevzetnežu, ima dva ročaja, ki ju primemo z dlanmi, ter oblazinjene podlage, kamor položimo podlahti in goleni. Ko smo enkrat v položaju, napravo krmilimo s prenašanjem teže z enega dela telesa na drugega, ves čas pa smo v nekakšnem položaju deske. Če delamo vse prav, se nam poleg letenja po navideznem svetu videoigre obeta tudi telovadba. Vadba je verjetno še toliko intenzivnejša, saj uporabnika že samo ime spomni, kaj se lahko zgodi, če je preveč brezbrižen, posledično pa je v igri nedvomno tudi nekaj več adrenalina.
Naprava je požela precej zanimanja na lanskem kölnskem sejmu Gamescom, največjem sejmu videoiger na svetu, a se je tedaj zdelo, da gre predvsem za zelo nišno napravo za igranje še bolj nišnih videoiger. Vendar, kot pojasnjujeta Schmidt in Scholl, naročila za naprave v veliki meri prihajajo iz fitnes studiev po vsem svetu, kjer želijo rutinsko vadbo popestriti z elementi igre. Da ne gre ravno za napravo za vsak dom, govorijo predvsem dimenzije. Icaros zasede skoraj štiri kvadratne metre, primeren pa je za uporabnike, ki so visoki od 140 do 200 centimetrov. Največja teža, ki jo lahko ima uporabnik, je 110 kilogramov, priporočljivo pa je, da naprave ne uporabljajo mlajši od 14 let. Verjetno je bil nekaj takšnega star tudi mitološki Ikar.
Naprava je že v prodaji in če imate doma preveč prostora in še bolj polne denarnice, se lahko dogovorite tudi za dostavo. Cena naprave je 7900 evrov plus DDV, za dostavo na dom znotraj EU pa je treba odšteti še dodatnih 450 evrov. So pa ustvarjalci naprave dovolj prijazni, da so v ceno poleg ogrodja vključili tudi samsung gear VR. Izkušnja sicer deluje tudi z drugimi očali za navidezno resničnost, da ne bi bila preveč monotona, pa vselej razvijajo nove igre. Poleg letenja sta za zdaj nared še potapljanje in potovanje po vesolju.
