Zdi se, da se je v letošnji sezoni miselnost, da je druga slovenska liga nepotreben privesek prve lige, dokončno poslovila. Razlogov je več. Prvi je gotovo povečanje lige na šestnajst ekip. Ta odločitev je prinesla nekaj zanimivih lokalnih derbijev. Mura, Nafta v Prekmurju, Ilirija in Bravo v Ljubljani, če jih omenimo samo nekaj. Drugi razlog se skriva v televizijskih prenosih tekem druge lig. Če so se še pred nekaj leti pri nogometni zvezi bali, da prenosi nogometnih tekem odvračajo gledalce z nogometnih igrišč, se je pokazalo, da ni tako, in zdaj je jasno, da so prenosi tekem v drugi nogometni ligi skoraj dveurni oglasni termini za slovenski nogomet. In kadar Mura in drugi igrajo dobro, ni dvoma, da imajo tudi na stadionih več gledalcev in oglaševalcev.
NZS je torej z novim sistemom in s TV-prenosi temeljito prevetrila slovensko drugoligaško tekmovanje, a bo morala urediti še nekaj stvari. Druga liga namreč ne sme postati poligon za menedžerje, ki v Slovenijo prodajajo drugorazredne tuje nogometaše. Treba je razviti način, da se v drugi ligi kalijo predvsem tisti mladi športniki, ki bodo v prihodnjih letih nastopili v prvi ligi, če bo po sreči, tudi v reprezentanci. Ko bo to rešeno, bo nogometni zvezi ostala še ena težava – urediti bodo morali razmere v štirih tretjih ligah, najlažje tako, da namesto štirih ustanovijo dve ligi, severovzhodno in jugozahodno.
