V vsakem mestu so predeli, ki v toku razvoja spremenijo svojo namembnost, a pečat zgodovine kljub temu ostane. Tak je v Ljubljani predel med Bežigradom in Šiško, za južno železnico. V zgodovini razvoja mesta je bil ta predel povezan z industrijo, kar je bilo seveda povezano z železnico. Ko so leta 1845 zgradili južno železnico, je prostor ob njej postal med industrialci zelo iskan.
Zato ni čudno, da je le nekaj let pozneje, leta 1858, Gustav Toennies, v svojem času eden najuglednejših in najuspešnejših ljubljanskih podjetnikov, tam postavil prvo parno žago. Dve desetletji pozneje je tam nastala še Strojna tovarna in livarna, ki je združila vse do tedaj slavne ljubljanske livarne – Tonniesovo, Samassovo in Žabkarjevo. Za nameček so bila tam tudi skladišča goriva, vojaška skladišča in vse mogoče železniške delavnice. Tako so bile meščanske vile, ki so v kareju vzniknile v dvajsetih letih 20. stoletja, obdane z industrijskimi obrati. Ko so v šestdesetih letih zgradili podvoz pod Dunajsko, je v predelu še vedno ostal duh industrije: tam so Delove tiskarne, tam so bila skladišča odpadnih surovin, skladišča gradbenega materiala. Na nekdanje livarne pa spominja Livarska ulica, vzporedna z Likozarjevo ulico. Obe so poimenovali leta 1933 in obe se zdaj končujeta pri Parmovi ulici.
Učitelj, uradnik in vrtnar
Likozarjeva ulica se imenuje po Antonu Likozarju, ki se je rodil leta na Primskovem pri Kranju. Za učitelja se je izšolal v Ljubljani, svojo prvo službo pa je nastopil v Velesovem. Pozneje je bil dolga leta učitelj v Preserju pod Krimom, leta 1904 pa je prevzel vodenje salezijanske šole na Rakovniku, kjer je ostal do svoje upokojitve. Zanj je veljalo, da svoje dolžnosti vedno opravi z odliko in stori več, kot bi bilo treba. »Na vseh svojih službenih mestih se je zavedal nalog naprednega slovenskega učitelja, zato je deloval in deluje še danes v šoli in zunaj nje, kakor mu to ukazuje ljubezen do mladine in naroda,« so leta 1917 ob njegovi šestdesetletnici zapisali v časopisu Učiteljski tovariš.
Slovel je po tem, da ni poučeval le učencev, temveč tudi njihove starše, saj so bili njegova strast kmetijstvo, vrtnarstvo in čebelarstvo. O čebelarstvu je veliko predaval, z obdelovanjem svojega vrta je ljudem pokazal, kako teorija deluje v praksi. Uredil je tudi šolski vrt in mesečno objavljal navodila za obdelovanje ljubljanskih šolskih vrtov. »Kjer koli je zapuščal svoje službeno mesto, povsod je odhajal z mirno zavestjo, da je tudi kmetiškim roditeljem svojih učencev z lastnim zgledom pokazal, kako je treba umno, smotrno obdelovati zemljo ter do skrajnosti izkoristiti druge panoge kmetskega stanu,« so zapisali v njegovem nekrologu.
Leta 1908 je prvič postal občinski svetnik in to ostal do svoje smrti, saj je bil med meščani tako spoštovan, da so ga vedno znova hoteli za svojega predstavnika. Deloval je v šentjakobskem okraju, kjer je bil »splošno znana in čislana markantna osebnost«. Poskrbel je za modernizacijo Starega in Gornjega trga, veliko zaslug je imel tudi pri gradnji prulske šole, ki je bila tedaj vzor modernosti, uredil je živilski in Vodnikov trg in na splošno deloval v prid meščanom. Za ves njegov trud so mu podelili naziv častnega meščana, ker je »ostal svetal zgled neumorne ter nesebične požrtvovalnosti«.
Umrl je v Ljubljani leta 1933 in hvaležni meščani ter mestni uradniki so še isto leto po njem poimenovali ulico.
