Danes 21-letna Sara Mikuž iz Gozda nad Ajdovščino toži Univerzitetni klinični center Ljubljana. Pred petimi leti je nesrečno padla s konja, na zdravljenje v Ljubljano so jo zaradi suma hudih poškodb glave nemudoma odpeljali s helikopterjem. Po pričanju njenih staršev se je na koncu izkazalo, da poškodba glave vendarle ni bila tako huda, njuna hči pa se je po sedmih mesecih zdravljenja domov vseeno vrnila na vozičku in še danes ne hodi. Mikuževa od ljubljanskega kliničnega centra zaradi domnevnih napak pri zdravljenju zahteva polmilijonsko odškodnino in skoraj 4000 evrov mesečne rente. Odškodnino zahtevajo tudi njeni svojci.
Starši menijo, da je za njeno paraplegijo kriv zaplet s preležaninami oziroma hudo rano na hrbtu, ki jo zdravniki na oddelku za intenzivno terapijo niso začeli pravočasno in ustrezno zdraviti. Šele ob premestitvi dekleta na nevrokirurški oddelek in ob osebnemu angažmaju novega zdravnika so namreč odkrili, da so preležanine povzročile zelo hudo vnetje hrbtenjače.
Osnovno zdravljenje spremljali številni zapleti
»Najprej je njeno življenje viselo na nitki zaradi poškodbe glave, a ko so jo po 14 dnevih operirali in je preživela, se je kalvarija šele začela. Opazili so rano zaradi preležanin na hrbtu, predlagali so operacijo, pa ni bilo na voljo zdravnikov, ne anesteziologov, potem so nam mladi zdravniki povedali, da za čiščenje gnojne rane nimajo na voljo vakuumske terapije, ker je draga. Ko so jo nato vendarle izvedli, se je stanje hitro popravilo, a to bi morali storiti prej. Zaradi vnetja in bakterije se je zgodil še zaplet z drugimi organi, s pljuči, črevesjem, doživela je sepso. Hči se je mesec in pol zaradi tega vnetja bojevala za življenje,« je na sodišču v petek pričal njen oče Niko Mikuž.
Pojasnil je, da sta z ženo od zdravnikov dobivala zelo skope informacije. Nekaj več sta izvedela ob premestitvi hčerke na nevrokirurgijo, z vsemi zapleti, s stanjem in potekom zdravljenja pa ju je štiri mesece po poškodbi obširno seznanil šele zdravnik v službi za pljučne bolezni na pediatrični kliniki, kamor je bila Sara premeščena zaradi pljučnice. Tedaj so zdravniki staršem tudi prvič nakazali, da naj bi se dogajale napake in da je zaplet nastal zaradi preležanine.
Sodnica je zaslišala tudi Saro, a kot je povedala, se bolj medlo spomni dogajanja. »Želela sem si samo domov, spomnim pa se bolečin na hrbtu, niso mi jih zdravili, samo na slabše je šlo,« je povedala in dodala, da se ji je rana na hrbtu nato zdravila celo leto, bolečine pa čuti še danes.
V prid bolnišnice je pričala zdravnica Vesna Novak Jankovič, vodja kliničnega oddelka za anasteziologijo na kirurški kliniki. Pri zdravljenju Mikuževe ni sodelovala, je pa pozneje pregledala vso dokumentacijo o njenem zdravljenju. »Sestre v centralni intenzivni terapiji so 21. avgusta opazile, da prihaja do razjed na hrbtu, takoj so jo začele mazati z geli in penami. Ko se je preležanina poslabšala, so klicale kirurga, ki je še naprej predlagal mazanje, kirurga plastika so verjetno klicale kmalu za tem. Zaradi hude možganske poškodbe pa je niso smele obračati oziroma spreminjati njenega položaja,« je pojasnila. Zaradi hude rane so jo nato operirali 16. septembra.
Vprašanje za sodnega izvedenca
V kliničnem centru primera do zaključka postopka ne komentirajo. Sredi januarja bo sodnica zaslišala nevrokirurga in pulmologa, ki sta Mikuževo dobila na zdravljenje kasneje in po besedah njenih staršev tudi prva namignila, da zdravljenje ni bilo optimalno. Zaslišan bo tudi plastični kirurg, ki so ga poklicali na pomoč za zdravljenje rane. Vsekakor pa sodišče primera ne bo moglo rešiti brez sodnega izvedenca. Njegovo mnenje bo v primeru dokazane krivde vplivalo tudi na višino dosojene odškodnine.
