Ni lahko biti mama plezalca. Še posebej ni lahko biti mama Alexa Honnolda, profesionalca, ki je 3. junija kot prvi brez varovanja (solo) preplezal steno El Capitana v Yosemitih. 900-metrsko smer Freeride, ocenjeno s 7c/c+. V vertikalni steni je moral med drugim preplezati 40-metrski odsek gladkega granita brez konkretnih oprimkov. Del, v katerem se lahko plezalec zanese le na trenje plezalnih copat na minimalnih skalnih izboklinah. V katerem si, kot je dejal neki drugi ameriški solo plezalec, ne moreš privoščiti niti, da bi kihnil.
Dierdre Wolownick, mama Alexa Honnolda, si je s temi strahovi že zdavnaj nehala beliti lase. Upokojena učiteljica si je pred osmimi leti raje zaželela, da jo sin Alex za rojstni dan pelje plezat. Od takrat vsako jesen osvojita eno od ameriških plezalskih klasik – v stenah Half Doma, Cathedrala, Matthesa, Tenaye, Connessa, Royal Archesa. Lani si je Dierdre zaželela še malo več: plezanje v veliki steni v El Capitan. »Seveda,« ji je odgovoril Honnold, »vendar se boš najprej morala naučiti žemarjenja.« Naučiti se je morala vzpenjanja ob vrvi s pomočjo posebne ročne prižeme.
Dogovorila sta se za Lurking Fear (Prežeči strah), 700 metrov dolgo smer z neverjetno lepimi počmi, nezahtevnim tehničnim plezanjem, spodobno količino prostega plezanja in vse prej kot nedolžno oceno težavnosti 5c/6a. Plezalci zanjo porabijo v povprečju štiri dni plezanja, Alex je mami obljubil, da jo bosta končala v enem dnevu.
Premagani strah
Gospa, ki se je pri petdesetih lotila maratona in vztrajala, dokler ni pretekla štirih, se je lotila vadbe. Od maja naprej je bila vsak teden v dolini Yosemite in (s prijatelji) trdo delala, da bi si pridobila potrebne veščine vzpenjanja ob vrvi, izkušnje za dostop po strmem terenu in povečala svojo fizično vzdržljivost. Potem je sin mami naročil, naj v El Capu sama prepleza nekaj lažjih, s fiksnimi vrvmi opremljenih smeri. Pod steno se je spraševala, ali je lahko kaj še bolj zastrašujočega. »Bil je pravi racionalni strah,« je opisala svoje občutje. Uspelo ji je premagati in preplezati prvo smer. V naslednjih mesecih se je v drugih podobnih smereh učila rutine.
31. oktobra, tik pred nočjo čarovnic, je sin Alex z mamo Dierdre vstopil v Lurking Fear. »Prvič sem lahko njegovo plezanje spremljala od blizu, slišala sem njegovo dihanje, opazovala, kako lovi oprimke. Bilo je, kot bi gledala počasen, ljubek balet,« je Wolownickova zapisala v reviji Climbing. Tudi tokrat si je morala nenehno prigovarjati, da je premagala strah, izčrpanost in čustva. V drugi polovici smeri je imela goleni že močno odrsane, prsti na nogi so jo neskončno boleli, na obeh palcih ji je počila koža. Zadnji raztežaji so bili seveda najnapornejši. »Roke niso mogle več. Slaba forma,« me je vedno znova opominjal Alex. Na vrhu smeri me je namesto blaženosti prevzela izčrpanost. A čakal nas je še dolg, naporen sestop,« se je spominjala Dierdre Wolownick.
Honnold je mamo spravil čez steno v trinajstih urah. Skupaj s pristopom in sestopom sta za vzpon porabila pičlih 20 ur. »Ne znam si predstavljati, kaj bi lahko preseglo vzpon v El Capu v enem dnevu. Komaj pa čakam, da to izvem,« je opis velike dogodivščine sklenila njegova srečna mama.
