»Zelo sem vesel. Navdušen, da se vse dogaja, kot se. Zelo pozitivno. Zelo veliko časa sem žrtvoval, da sem se vrnil. Zamenjal okolje, treninge. Bilo je težko, a na tak način se vse delo in odrekanja mene in moje družine izplačajo. Super,« je Jakov Fak delil veselje ob vrnitvi v svetovno elito. Po skoraj tisoč dneh. Pod svetlobo reflektorjev, kar mu doslej v enaindvajsetih najuspešnejših dirkah še ni uspelo, je znova končal ob boku kralja Martina Fourcada.
Na zasledovalni tekmi, ki velikokrat pomeni niz preobratov, je bil znova stari Jakov Fak. Znova se je pokazala njegova osebnost, karakter. Ko dobi samozavest, ga je težko premagati. Je lačen lova, kar je v zasledovanju izjemno pomembno. Znova je izjemno prenesel psihični pritisk dvobojevanj. Potreboval je le dve tekmi potrditve za samozavest. V Östersundu je začel dvanajsti, nadaljeval deseti. Stopničke so bile sanje.
A prav tu se kaže moč šampiona. Čeprav ob analitičnih časih teka sodi (le) na rob deseterice, je ob odličnem streljanju znal taktične mojstrovine obrniti sebi v prid. Tako je strl tudi Francoza Quentina Fillona Mailleta. Martin Fourcade je bil v lovu na 64. zmago neulovljiv. Jakov Fak je skupaj s Francozom stekel s strelišča v zadnji krog z nekaj prednosti pred zasledovalci. Čeprav je bila vrnitev na zmagovalni oder odprta na stežaj, sta se je prav v tistih trenutkih znova pokazala njegova hladnokrvnost in zmagovalni instinkt. Kljub izgubljenim sezonam mu je ostala sposobnost, da v ključnih trenutkih ohrani zmožnost taktičnega razmisleka. Ni lahko biti pameten pri 180 udarcih srca na minuto. »S Quentinom sva delala skupaj. Vsak je nekaj časa vlekel ritem. Oba sva imela interes, da ostaneva med najboljšo trojico. Zadaj sta bila tudi Emil Hegle Svendsen in hitri Šved Fredrik Lindstroem. Tako kot sem načrtoval napad, sem to tudi naredil. Verjetno sva oba lahko zadovoljna, da sva na stopničkah in zapuščava Švedsko s tem dosežkom,« je razmišljal Fak. Užival je v tem, kako je našel šibko točko tekmeca. Ko je v zadnjem daljšem klancu na poskok pobegnil v slogu Norvežana Johannesa Kläba, se mlajši Fourcadov rojak ni več upiral. Na novinarski konferenci se je Faku celo zahvalil za pomoč.
Pred novinarji ošvrknil vodilne
Vrnil se je v slogu odpisanih. Od 22. marca 2015, ko je zmagal na zadnji tekmi sezone v Hanti Mansijsku v Rusiji, je minilo kar 994 dni. To so bile njegove dvaindvajsete stopničke svetovnega pokala. Četrtič drugi. Bera, ki jo je nabral v točno sedmih letih. In tudi s tem je povezan Östersund. Prvič je bil med najboljšo trojico točno pred sedmimi leti na Švedskem, ko je prvič oblekel dres slovenske reprezentance. »Zelo sem vesel dosežka tu v Östersundu. Lansko sezono sem tudi prišel na Švedsko in potem zbolel. Startal sem potem le v Ruhpoldingu, a še to na pritisk zveze,« je pred novinarji ošvrknil vodilne v slovenskem biatlonu, ki so ga januarja poslali na tekme, po katerih je še enkrat zbolel in končal sezono.
Faku se je že po sobotni tekmi v sprintu, kjer je kot deseti za zmagovalcem Norvežanom Tarjeijem Boejem, starejšim od bratov, zaostal 34 sekund, zdelo, da gre občutek v pravo smer. »Mislim, da moram iti še na kakšno tekmo in bo vse prišlo še na višjo raven. Glede na to, da imam za sabo eno zelo slabo sezono in eno, v kateri me sploh ni bilo, je začetek v redu. Moram se le še bolj potruditi,« je dejal po sobotni tekmi, ko se je po marcu 2016 znova vrnil med elitno deseterico. »Zdaj se občutki vračajo. Dobro se počutim ob vrnitvi. Celo življenje sem podredil temu športu. Veliko je emocij.«
Vse podredil vrnitvi
Olimpijsko sezono je začel na novih-starih temeljih s trenerjem Urošem Velepcem. Ob Ukrajinkah. Med drugim je na treningu v Skandinaviji, to pomeni tudi stran od družine, od konca oktobra. To je že psihično zelo težko vzdržati, a očitno je tridesetletnik vse podredil vrnitvi. »Vesel sem, da sem znova zdrav. Imel sem enega najboljših poletnih vadbenih ciklusov. Moral sem izpustiti le pet dni pred začetkom sezone. Zdaj sem zdrav in že z nestrpnostjo čakam naslednje tekme,« se je Fak, kot že velikokrat, zazrl v prihodnost. Nadaljevala se bo ta teden v avstrijskem Hochfilznu. Še prej pa vrnitev domov za dan, dva. S trenerjem Urošem Velepcem pa sta načrtovala postopni dvig pripravljenosti skozi decembrski niz.
Klemen Bauer po desetem mestu na uvodni dvajsetkilometrski preizkušnji v sprintu in tudi zasledovanju ni bil strelsko tako suveren. S tremi zgrešenimi tarčami in skupnim zaostankom minute in 23 sekund je končal zunaj najboljše štirideseterice, kar je zelo neobičajno. Konkurenca je zelo zgoščena, kar je značilnost olimpijskih sezon. Za začetek sezone se večina najboljših želi pokazati v najlepši luči, saj se večina v elitnih reprezentancah bori tudi za mesto v ekipi, ki prinaša tudi olimpijski nastop čez sedemdeset dni. Enaindvajsetletni Mitja Drinovec, ki je kot Urška Poje in Anja Eržen dobil priložnost na zasledovanju, je za mesto zgrešil normo za Južno Korejo.
