Ko se je domnevna nasprotnica brexita Theresa May julija lani zaradi zahrbtnosti Johnsonovega vodilnega brexitskega pajdaša Michaela Gova namesto Johnsona presenetljivo dokopala do premierskega stolčka, je pri imenovanju ministrov poskrbela za največje presenečenje, ko je Johnsona imenovala za zunanjega ministra.
Nediplomatski vodja diplomacije
Vodja britanske diplomacije je postal najbolj nediplomatski politik, ki je z barvitim hitrim jezikom verjetno poskrbel za več žalitev kot razvpiti nekdanji voditelj priljubljene avtomobilske TV-oddaje Top Gear Jeremy Clarkson. Že od študentskih časov so mu tudi očitali, da »gospodari z resnico«, kar je angleška fraza za laganje. Kot novinar, ki je bil zaradi izmišljotin dvakrat ob službo, je kot dopisnik iz Bruslja z lažmi netil ogenj evroskeptičnosti na Otoku. Kot politik je brexit z lažmi izkoristil za svojo ultimativno politično ambicijo: naselitev na Downing Streetu 10.
Vse bruseljske laži
Tisti, ki se spominjamo Johnsona kot dopisnika desničarskega Daily Telegrapha iz Bruslja (1989–1994), vemo, da je razkril, da evropska komisija načrtuje uvedbo evrokrst, prepoved čipsa z okusom po kozicah, ustanovitev »bananske policije« (ta naj bi po vsej EU nadzirala dolžino in ukrivljenost banan)… Bil je avtor nepozabnega poročila iz Bruslja, ki mu je dal naslov: Bruselj novači vohljače, da bi poskrbel za to, da bi evrognoj enako smrdel. V ekskluzivnem poročilu iz Bruslja je trdil, da so evrokrati prepovedali italijanske kondome, ker so ugotovili, da vsi niso bili dolgi natančno 16 centimetrov. In tako naprej. Vse same izmišljotine, ki pa so na Otoku delovale. V Bruslju, obdan z novinarji – evrofili, je odkril tržno nišo. Resnica ga ni zanimala, zanimalo ga je kritiziranje vsega, povezanega z EU. Zaradi njegovega poročanja iz Bruslja je tleči evroskepticizem desnega krila konservativcev zagorel. Z brexitom politik Johnson žanje to, kar je posejal tudi kot novinar.
Od spodrsljaja do spodrsljaja
Hitri jezik ga je spravljal v težave, še preden je postal zunanji minister. Za Hillary Clinton je na primer dejal, da ga spominja na sadistično medicinsko sestro v umobolnici. Ko se je prejšnji predsednik ZDA Obama izrekel proti brexitu, je dejal, da je napol Kenijec, ki zaradi svojih prednikov ne mara Velike Britanije. Čeprav je bil Johnsonov pradedek Turek Ali Kemal Bey, liberalni otomanski novinar, je minister maja lani napisal pesem o sedanjem turškem predsedniku Erdoganu, v kateri ga je opisal kot »strašnega masturbatorja, dokler ni začel sejati svojega semena s pomočjo koze«. Za to pesem, ki jo je napisal po tistem, ko se je Erdogan pritožil zaradi nemškega komika, ki ga je razglasil za »kozojebca«, je Johnson celo dobil 1000 funtov nagrade revije Spectator Magazine, ki jo je nekoč urejal. Tudi kot zunanji minister niza spodrsljaje, zaradi katerih bi bil vsak drug minister ob službo. Njega pred odstavitvijo varujeta politična šibkost šefinje Therese May in to, da je kolovodja in maskota brexita, ki je prinesel razdor v njegovo družino. Boris je namreč edini, ki je bil za brexit.
Iz bogate elitne družine
Johnsonovi so ena izmed najbolj znanih bogataških družin britanske elite. Njegov oče, 77-letni nekdanji konservativni poslanec in pisatelj Stanley Johnson, je trenutno v avstralskem pragozdu kot eden od tekmovalcev resničnostnega šova Slavna oseba sem, spravite me od tu. S tem spravlja v zadrego svoje ambiciozne otroke. Iz prvega zakona ima štiri: dva, Boris in Jo, sta konservativna poslanca in člana vlade, tretji sin Leo je filmar, hčerka Rachel pa je novinarka. Njihova mati, slikarka Charlotte, je nedavno dejala, da Boris »ni tako trčen, kot se zdi, in bi bil dober premier pa tudi dober slikar«. Dejala je, da še vedno ne dojame, zakaj se je prvič poročila s konservativcem in mu rodila štiri konservativne otroke, ker je bila sama iz socialistične družine. Resda zelo bogate socialistične družine. Eden izmed »otrok«, novinarka in avtorica Rachel Johnson, je zaradi brexita prestopil k liberalnim demokratom.
Britanski državljanki verjetno podaljšal zaporno kazen
Borisova mama morda res misli, da bi bil njen sin dober premier, a trenutno velja za najslabšega britanskega zunanjega ministra v zgodovini. Posebno zato, ker je s svojo pregovorno površnostjo Britanko iranskega rodu Nazanin Zaghari Ratcliffe, ki je zaprta v Iranu, vnovič spravil na sodišče, ker je med pričevanjem v zunanjepolitičnem odboru poslanske zbornice dejal, da v Iranu »ni delala nič drugega kot ljudi učila novinarstva«. Dobrodelna aktivistka je bila aprila lani v Iranu na počitnicah s hčerko, ko so jo zaprli in obsodili na petletno zaporno kazen zaradi domnevnega vohunjenja. Pred leti, ko je delala za BBC, je sodelovala pri organiziranju spletnega tečaja novinarstva perzijskega uredništva. Johnson se je za površnost brez primere opravičil šele dvanajst dni pozneje. »Britanska vlada niti malo ne dvomi, da je bila Zaghari-Ratcliffova na počitnicah v Iranu in da je bil to edini namen njenega obiska. Moje besede bi lahko bile in bi morale biti jasnejše,« je dejal Johnson v parlamentu. In ostal minister, kar je pravi čudež. Zaghari-Ratcliffovi, ki je po moževih besedah na robu živčnega zloma, se je svoboda zaradi lepega vedenja obetala še pred božičem. Zaradi ministrovih besed pa ji zdaj grozi do šestnajst let dodatnega zapora.
A Johnson ni edini minister, ki je Zaghari-Ratcliffovo spravil v težave. Njegov brexitski pajdaš Michel Gove, zdaj minister za okolje, mu je pred dnevi »pomagal« z javno izrečenimi besedami: »Ne vem, kaj je delala v Iranu.«
Ob takih ministrih Britanci ne potrebujejo sovražnikov.
