Razplet spornih določb zakona pred ustavnim sodiščem bo brez vsakršnega dvoma posegel v samo ideološko vsebino, za katero se skrivajo prav vsi spori in diametralno nasprotna stališča reforme zdravstvenega sistema. Več kot jasno je, da je 27-letni razvoj samostojne Slovenije prežet z ideologijo neoliberalizma, ki mu nasprotuje vizija dobre demokracije. Antagonizem teh dveh ideologij je seveda svetovni pojav, kar pa ne pomeni, da moramo v ta svetovna dogajanja nemočno vstopiti, kar bi bilo za tako majhno državo in narod zgodovinska katastrofa, še posebno ko v državah evropskega severa vidimo, da je mogoča tudi drugačna pot razvoja. Tudi po Nemčiji bi se lahko zgledovali.
Da bomo bolje razumeli, v čem je problem, najprej poskusimo v glavnih črtah opredeliti nasprotujoči ideologiji.
Za vizijo neoliberalne države in družbe je primarni poudarek na osebni svobodi, s čim več prostora za osebno iniciativo v tržnih pogojih in na državi »brez države« s čim manj zakonske regulative. Edini sistemski instrument družbene integracije je trg. Državo je, tako kot v samoupravnem socializmu, nujno do skrajnosti »odpraviti«, saj omejuje osebno svobodo in tržno tekmovanje. Edina »prava« lastnina je privatna, zato je potrebna čim večja privatizacija, po možnosti kar na mednarodnem, globalnem prostoru. Osnovni motiv dela in poslovanja je maksimizacija dobička.
Vse to vodi v ekstremno družbeno neenakost. Edini instrument za odpravo rizikov je vzajemnost. Neoliberalna družba in država sta v bistvu ravnodušni do človekovega življenja. V neoliberalizmu se celotno bogastvo medčloveških odnosov reducira na goli materialni interes, na plačilo v gotovini. Osebno dostojanstvo in ugled se reducira na menjalno vrednost. Celotna plejada in bogastvo osebnih svoboščin je reducirana na brezvestno trgovino. Torej je prava svoboda le trgovina. V tem ideološkem okviru so tudi zdravniki le mezdni delavci.
Tudi davčni sistemi so podrejeni maksimizaciji dobička, zato imamo tako imenovane davčne oaze, kjer se dobički dobesedno kradejo državam, v katerih so ti dobički ustvarjeni.
Za ideologijo in vizijo prave demokracije je bistven cilj dobra demokratična država in zdrava, visoko integrirana družba. Pomemben strateški instrument družbene integracije je solidarnost. Tudi v tej viziji so instrument družbene organizacije tržni mehanizmi in osebna svoboda, vendar v okviru splošne družbene blaginje. Poudarjena je družbena odgovornost in skrb prav za vsakega državljana ter vladavina prava. V bistvu gre tu za vsestransko povezano družbo in uspešno državo, ki jo vodijo kompetentni in odgovorni politiki.
Medtem ko neoliberalni koncept in vizija nedvomno razdvajata družbo na manjšino, ki je bogata, in veliko večino državljanov, ki je vedno bolj številna in vedno bolj na družbenem obrobju. V tem je bistvo razdvojenosti družbe in ne na neenotni in sprti politiki.
Ko z vidika teh opredelitev ideoloških konceptov poskušamo najti pravi odgovor na spor, ki ga vodi civilna družba glede omejitev dela zdravnikov, je odgovor, da so zakonske omejitve opravičljive, če zakon v konceptu in v celoti zagotavlja tak javnozdravstveni sistem, ki bo boljši za vse državljane, uporabnike zdravstvenih storitev. To konkretno pomeni, da bi morala vlada in ministrstvo za zdravje tudi točno povedati, kako bodo pokrili izpad dela zdravnikov. Tak odgovor terja princip družbene odgovornosti politikov. Seveda pa mora ustavno sodišče tudi zavreči iniciativo omenjene civilne družbe.
Če pa je delo vlade in ministrstva za zdravje tako slabo, da bo javni zdravstveni sistem razpadel, je to najučinkovitejša pot za neoliberalno politiko in divjo privatizacijo zdravstva. V privatiziranem zdravstvu je trg edini mehanizem regulacije, kjer so vsi državljani, ki za zdravstvo ne morejo plačati iz lastnega žepa, popolnoma odveč.
Mag. Janez Tršan, Ljubljana