Filmi z lezbičnimi, gejevskimi ali queerovskimi vsebinami, ki jih najpogosteje vidimo, večinoma prihajajo z območij, ki so med najbolj liberalnimi in hkrati najbogatejšimi na svetu. Takšni filmi so del prepoznavnih umetniških izrazov in produkcijskih modusov, denimo nizke produkcijske vrednosti ameriških neodvisnih filmov, ki je od devetdesetih let skupaj s poudarkom na dialogih postala njihov zaščitni znak, ali naturalizma francoskih filmov o spolnosti in odraščanju, ki veliko poudarka nameni fotografiji.
Veliko težje si je bilo zamisliti, kako bi bil videti film o lezbični ljubezenski zgodbi iz Tajvana, države, od koder nas že tako ali tako doseže bolj malo filmov, kaj šele z vsebinami LGBT. Osredotočenost na Severno Ameriko, predvsem pa na Evropo, je sicer težava, ki pesti marsikateri »mednarodni« filmski festival, tudi zato, ker takšno usmeritev zahtevajo pogoji za javno financiranje takšnih dogodkov (denimo v EU); glede na geografski obseg filmskega ustvarjanja, ki ga Festival LGBT-filma letos predstavlja, torej že lahko rečemo, da navdušuje tudi v tem smislu.
Strta srca in zgodovina
Vrnimo se k lezbični ljubezenski zgodbi iz Tajvana: Sestrstvo je režijski prvenec režiserke Tracy Choi, ki se dogaja med Tajvanom in Macaom, samostojnim ozemljem na zahodnem obrežju izliva Biserne reke, ki je bilo nekdaj najstarejša evropska kolonija v tem delu sveta, od leta 1999 pa ga upravlja Kitajska. Film, ki je na prvi pogled predvsem intimna romantična melodrama o dveh dekletih, ki svoj odnos začneta kot prijateljici in ga končata s strtimi srci, je prežet tudi z nenavadno zgodovino Macaa. Nekdanja portugalska kolonija, v kateri je med ostanki kolonializma tudi portugalščina kot uradni jezik, je danes znana po svojem prestižnem turizmu in kot igralniška prestolnica sveta.
Sei (igra jo Fish Liew) in Ling (Jennifer Yu), ki se spoznata še kot najstnici, nato pa skupaj živita in celo vzgajata otroka, se razideta v trenutku, ki za vedno spremeni ne le njuni intimni usodi, temveč tudi življenje prebivalcev v mestu: med proslavo vrnitve Macaa pod kitajsko upravo leta 1999. Tako kot ljubimki navsezadnje za vedno loči homofobija, tudi Macao ne bo nikdar več takšen, kot je bil, saj se iz mirnega mesteca spremeni v zabavišče za tuje hazarderje. Sestrstvo je tako preplet intimnega in družbenega. Če sta dekleti, ki se spoznata pri delu v masažnem salonu, »sestri« tudi vsem preostalim sodelavkam, ostaja njun odnos, prikazan s pretanjenim občutkom za psihologijo likov, a na bolj konservativen način, nekje med platonsko in romantično ljubeznijo.
Večplastna podoba drugosti
Mesto ključno definira tudi pripoved filma Nihče ne gleda (režija Julia Solomonoff). Gre za pripoved o Nicu (Guillermo Pfening), ki je v Argentini prepoznaven kot igralec iz telenovel, ko pa se po razpadu razmerja s poročenim Martínom (Rafael Ferro) preseli v New York, ugotovi, da za filmske producente ni nič drugega kot »latino«, ki pa ima presvetle lase, premalo mišic in premočan španski naglas.
Nihče ne gleda se osebne izkušnje »drugosti« loti večplastno: z zornega kota priseljenca, ki mu je potekel vizum, »latina«, gejevskega moškega, ki ga od vseh najbolj izkorišča prav njegov nekdanji ljubimec, moškega, ki ima rad otroke in dela kot »varuška«, govorca nestandardne angleščine… Julii Solomonoff in Guillermu Pfeningu je v tem smislu uspelo ustvariti izjemen portret človeka, ki ga družbene okoliščine ves čas silijo, da bi postal nekaj, kar v resnici ni.
