Hrvaška v kritikah ICTY ni osamljena, ker so povsem enaki odzivi v Srbiji in BiH, ko gre za sodbe proti Srbom in Bošnjakom. Pravnomočni zaporni kazni za šesterico Hrvatov iz Bosne in Hercegovine zaradi vojnih zločinov proti Bošnjakom s pojasnitvijo o njihovi udeležbi v skupnem zločinskem načrtu s takratnim hrvaškim državnim vrhom na čelu s Franjem Tuđmanom so na Hrvaškem znova pokazali, da v vrhu države ni nobene samorefleksije, ko gre za upoštevanje vseh dejstev in vlog odgovornih, ki so pripeljali do krvavega hrvaško-bošnjaškega spopada v BiH, in okoliščin, v katerih so se zgodili vojni zločini.
Dvojna merila
Za aktualno hrvaško oblast je sredina sodba nesprejemljiva za razliko od oprostilne sodbe hrvaškim generalom Anteju Gotovini, Mladenu Markaču in Ivanu Čermaku, v kateri je sodišče ugotovilo, da pri operaciji Nevihta ni bilo skupnega zločinskega načrta. S hrvaške desnice so se usuli plazi kritik na člane prizivnega senata haaškega sodišča v primeru obsojenih Hrvatov iz BiH, potem ko so leta 2012 evforično pozdravljali odločitev v primeru Gotovine. V obeh prizivnih senatih so bili trije isti sodniki, po dva pa različna.
Znova prevladuje mantra, da Hrvaška nikogar ni napadla, temveč se je branila pred srbsko agresijo ne le na Hrvaškem, temveč tudi v BiH in da haaško sodišče ne bo pisalo hrvaške zgodovine. Naštevajo se prispevki Hrvaške za obstoj BiH, njeno mednarodno priznanje, pomoč stotinam tisočim beguncev in vojaško sodelovanje pri koncu vojne v BiH, a se pozabljajo črne strani zgodovine, kot je bil pokol Bošnjakov v Ahmićih s strani HVO in trpinčenja Bošnjakov v hrvaških koncentracijskih taboriščih v Hercegovini. Če bi pravočasno sodili vsem odgovornim za vojne zločine v BiH, politični in vojaški vrh nekdanje Herceg-Bosne po vsej verjetnosti ne bi končal v Haagu. Očitno še zmeraj prevladuje hrvaški rek iz vojne, da Hrvati v obrambni vojni niso mogli storiti zločinov, s čimer očitno ne soglašajo v Haagu.
Mesič kot dežurni krivec
Da morajo Hrvati, ki so storili vojne zločine v BiH, odgovarjati, je po sredini sodbi omenila samo hrvaška predsednica Kolinda Grabar - Kitarović, a je obenem povedala, da je treba biti previden z izjavami, ker »danes vidimo, koliko so nas stali neodgovorno ravnanje in izjave nekaterih nekdanjih hrvaških predstavnikov«. Čeprav imen ni omenjala, je dežurni krivec za takšne ocene nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, ki se je razšel s prvim hrvaškim predsednikom Tuđmanom ravno zaradi takratne hrvaške politike do BiH leta 1994. Ko je postal predsednik države, je Mesić haaškemu sodišču omogočil pregled dokumentov iz urada hrvaškega predsednika in je tudi pričal o svojih spoznanjih iz 90. let. Zaradi tega je že dolgo tarča kritik, predvsem hrvaške desnice.
Na Hrvaškem so še najbolj ogorčeni, ker haaško sodišče ni obsodilo za skupni zločinski načrt nekdanjo srbsko oblast Slobodana Miloševića, ki je skupaj z JLA najbolj odgovorna za vojne grozote na območju nekdanje Jugoslavije, kot je dejala Grabar-Kitarovićeva. Po njeni oceni haaško sodišče ni opravilo svoje naloge, ker je zanemarjalo pravosodno vlogo in se je postavilo kot politični razsodnik z neenakomernimi kriteriji pri ugotavljanju odgovornosti za vojne zločine, čeprav tudi Hrvaška zgodovino piše s političnimi deklaracijami, kakršna je bila saborska o domovinski vojni. V deklaraciji tudi piše, da bo pravosodno ministrstvo sprožilo postopke za vse posamezne vojne zločine, a nihče še ni pravnomočno obsojen niti za poboje srbskih civilistov po Nevihti.
Grožnje dvomljivcem v hrvaško čistost
Tisti hrvaški politiki, ki javno trdijo ali mislijo drugače, ko gre za odgovornost Hrvaške in njenih politikov, so na spletnih družbenih omrežjih prejeli grožnje s smrtjo – »klanjem« in »streli iz pištole«, kot je bilo v primeru opozicijskih poslancev Državljansko-liberalne zveze (Glas) Vesne Pusić in Gorana Beusa Richmebergha. Nekdanja hrvaška zunanja ministrica je tudi po sredini sodbi ponovila stališča o zgrešeni politiki vrha hrvaške države in HDZ do BiH v 90. letih, njen strankarski kolega pa je nasprotoval »škandalozni« odločitvi vladajoče HDZ, da bi v saboru imeli minuto molka za obsojenega vojnega zločinca – Slobodana Praljka, ki je po potrjeni 20-letni zaporni kazni v sredo zaužil strup sredi haaškega sodišča in šokiral hrvaško javnost. Na koncu je predsednik sabora Gordan Jandroković danes pozval poslance k minuti molka za vse žrtve vojnih spopadov v BiH in na Hrvaškem, a je vsem bilo jasno, da častnega molka ne bi bilo, če ne bi bilo Praljkovega samomora. Zato v sejni sobi takrat sicer ni bilo poslancev levosredinske opozicije, ki ni soglašala niti z delom saborske izjave o nesprejemljivosti zadnje sodbe haaškega sodišča. Ob tem so se sklicevali na hrvaški ustavni zakon o sodelovanju s haaškim sodiščem, ki določa, da bo Hrvaška priznala vse odločitve Haaga. Vsekakor bi bilo zanimivo videti, kakšni vse odzivi bi se vrstili in kaj vse bi se na Hrvaškem dogajalo, če bi bila na oblasti levosredinska vlada namesto desnosredinske s HDZ na čelu.
