Čeprav 24 ur na dan in vse dni v tednu opravljajo dejavnost v javnem interesu, Hiša Ljubhospica ne more pridobiti statusa zavoda v javnem interesu. To je trenutno edini stacionarni hospic v državi, kjer multidisciplinarni tim zagotavlja neprekinjeno celostno strokovno in sočutno oskrbo umirajočih ob koncu življenja, vendar niso upravičeni do ugodnosti iz statusa v javnem interesu, ker je formalni ustanovitelj zavoda oseba javnega prava.
Odvisni od donacij
Kot je znano, je po finančnih težavah Slovenskega društva hospic hišo na Hradeckega cesti 20 prevzela Lekarna Ljubljana. Javni zavod Mestne občine Ljubljana je celo od ustanoviteljice odkupil hišo za 2,4 milijona evrov in vanjo februarja lani ponovno vrnil paliativno oskrbo umirajočih. Že pred tem je bilo napovedano, da bo ministrstvo za socialne zadeve podelilo koncesijo za institucionalno oskrbo neozdravljivo bolnih v zadnjem obdobju življenja, vendar se to še ni zgodilo. Hiša Ljubhospica kljub poslanstvu še vedno ni umeščena v državni načrt paliativne oskrbe. V celoti se financira zgolj iz donacij, pri čemer so največji donatorji ljubljanska javna podjetja, med njimi seveda izstopa Lekarna Ljubljana.
Status bi prinesel mnoge ugodnosti
»Čeprav hiša skrbi za najranljivejše člane skupnosti in zagotavlja brezplačno oskrbo vsem, tudi tistim brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, nima in tudi ne more pridobiti statusa zavoda v javnem interesu in s tem vseh ugodnosti, ki izhajajo iz njega,« so razočarani v Hiši Ljubhospica. Računali so, da bo novi zakon o nevladnih organizacijah odpravil razlikovanje med društvi in zavodi, a se je izkazalo, da bo vseeno ohranil določilo, da do statusa v javnem interesu ni upravičen zavod, ki ga je ustanovila oseba javnega prava.
Ob bližajočem se koncu leta v Hiši Ljubhospica tako znova ugotavljajo, da niso upravičeni do donacij posameznikov, ki lahko nevladnim organizacijam v javnem interesu namenijo 0,5 odstotka svoje dohodnine. Ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc zato še enkrat pozivajo, naj pristopi k reševanju nevzdržne situacije, saj oskrba najranljivejših bolnikov ob koncu življenja ne more in ne sme biti prepuščena družbeno odgovornim podjetjem in posameznikom.
