Dobro uravnoteženo razmerje med videi in umetniškimi objekti pod kuratorsko roko Domenica Quarante pušča občutek sveže in gledljive razstave. Nikakršnega komentarja ne potrebujejo posnetki megalomanskih napisov voditelja na reklamnih svetlobnih napisih ali na plaži Copacabana (Signature, 2007). Množica razstavljenih potnih listov, osebnih izkaznic in bančnih kartic nekdanjih in novih imen trojice postavlja pod vprašaj razmerje ime – identiteta, podobno kot širitev imena Janeza Janše na vse ljudi in na vsak konec sveta izprazni moč »velikega voditelja« (My name is Janez Janša, 2012). Istoimenski dokumentarec je skupini zagotovil širšo prepoznavnost in bil tudi del ljudske vstaje, ki se je končala z izglasovano nezaupnico predsedniku Janezu Janši na začetku leta 2013.
Ko so se akcije v zvezi z novim imenom in pripetljaji okrog dokumentov izpele, je skupina prešla na znane prakse povezave Janeza Janše in (blagovne) znamke. Za izhodišče so si zastavili modno personalizacijo produktov širše potrošnje, kot sta kokakola in nutella, na kateri se ime znane znamke spremeni v Janeza Janšo, ali pa so znamke podpisali z novim imenom. Nič več kot simpatična domislica, ki v tradiciji Duchampa in Warhola najdeni predmet razstavi kot poblagovljenje osebnega imena, tokrat v omejeni seriji. Performativne prakse s tremi različnimi podpisi Janeza Janše se denimo v več desetih identičnih slikah podpisov, ki jih je umetnik Viktor Bernik prenesel na platno, nanašajo na že raziskana vprašanja avtorstva, imena in identitete.
Kar je novo, je specifični ekonomsko-politični kontekst. Smešen je video, v katerem smrtno resni Janezi podpisujejo prvo od stotih bančnih kartic, ki jih na našo željo vsakokrat izda banka. Zafrkancija doseže višek, ko na desetine kartic aplicirajo njihovo fotografijo Triglava pod Triglavom. S temi dejanji pokažejo, da naše identitete niso povsem določene s podpisom na dokumentih, saj si vsak lahko (ničkolikokrat) spremeni ime, dokumenti pa so nadomestljivi v nedogled. Zato je triptih (All about you, 2016) med najboljšimi, ker je vizualna podoba odlično uravnotežena s problematiko novih tehnologij in vprašanji prave identitete v digitalni dobi. Delo pokaže na grozečo potrošniško identiteto, ki nas spreminja v bančno kartico. Antološko delo skupine ostaja Zlati Triglav (Golden Triglav, 2008) – troglavi zlati kip iz postav treh Janezov na podstavku gorskih kamnov –, ki je nadgradnja Triglava skupin OHO in IRWIN v novem kontekstu; tokrat je prirejen povprečnemu okusu desno usmerjenega (slovenskega) (malo)meščana.
