Slovenija je moj dom in nepopisno lepa deželica, a sama sem le človeček z roba. Ne pripadam nobenemu lobiju, stranki, politični ideologiji, sistemu. Nimam zvrhanega koša denarja, da bi lahko plačala dobrega odvetnika, saj pravdo (od)tehta denar. Tako tudi ni resnica, da bi z vašim azilom padla vlada. Vlada si lahko kupi odličnega odvetnika, ki bo vedno našel luknjo v zakonu. Sicer pa se zakoni obračajo po vetru in ne po resnici. Premnoga dejstva nas opozarjajo na to.
Zelo neuvidevno se mi zdi, da so vaš priimek poslovenili v Šami in se jim ne zdi vredno, da bi ga pisali v originalu. Pri velikih piscih, skladateljih, ki majo zveneče ime, npr. Beethoven, se nikoli ne zmotijo in ne zapišejo Betoven, ker to preprosto ni on. Tako se igrajo tudi z mojim priimkom. Namerno ali nenamerno me pretvorijo v Rakičevič, Rakočević, tudi če se sama pravilno podpišem Rakčević. Verjamem, da znajo brati, zato si tega pojava ne znam razložiti.
Tudi zdravstvu ne zaupam povsem in samo upam lahko, da vas bodo brez dodatnih gmotnih sredstev ohranili pri življenju in opolnomočili za nadaljnje bivanje. Mene so z diagnozo »shizofrenija simpleks« invalidsko upokojili, čeprav so moji starši psihiatrom dokazovali, da nikoli nisem zgubila stika z realnostjo. Ampak zdravniki večinoma najbolje vedo in nikogar ne vprašajo za dodatno mnenje. Tako sem izgubila zelo dobro plačano službo, vzeli so mi otroka, me skromno nagradili z invalidsko pokojnino in obsodili na životarjenje. Noben denar, nobena odškodnina mi ne more povrniti tega neizmernega trpljenja ob napačni diagnozi.
Spoštovani Šamieh, dobro veste, kaj pomeni izguba otroka, družine. Diagnoza ni bila verodostojna, saj že trideset let živim brez kakršnih koli zdravil proti tej okrutni bolezni, spisala sem štiri doktorate, s katerimi sem presegla razmišljanje profesorjev, zato jih niso nikdar potrdili. »Ne morete postaviti sveta na glavo!« mi je odbrusila mentorica. Ker sem neverjetno trmasta, sem po desetih letih tuhtanj, razmišljanj, študij, ob nočeh brez spanja, spisala izjemen tekst. Zdaj pa imajo, sem si mislila, polna pričakovanj. Nič nimajo ne jaz, ne oni, ne humani etični svet. Rektor, vrh univerze, me ni vzel na znanje, niti me ne želi sprejeti. Tovrstno zlonamernost je treba pač požreti in iti dalje.
Tudi vam želim, da bi čim prej požrli to grenko pilulo razočaranja. Najprej vas razveselijo, potem pa zabijejo nož v hrbet. Tako prezirljiva je ta družba do človeškega življenja, ki ni na vrhu elitnega razreda. Dvorjani kalkulirajo, kaj bi azil pomenil za njih, ne za vas. Zavedajo se, da bi izgubili položaj, ki jim zagotavlja moč, udobno življenje in obilo gmotnih sredstev. Govorijo o demokratični družbi, govorijo o miru in blagostanju. Toliko licemerstva je v teh prelepih besedah, da bi imel Molière obilico snovi za pisanje svojih sarkastičnih komedij. Škoda, da ne živi v današnjem času, da bi s svojimi igrami razveselil narod, ki je po številu samomorov pri vrhu evropske lestvice.
Naj bo konec nekoliko bolj optimističen, da posije vsaj žarek svetlobe v te mrakobne misli. Spregovoriva o rešitvah, o ciljih. Moja rešitev je narava, tudi v novembru, ko postaja listje kalejdoskop barv, ko se zelena zablešči v rdeči, ko se rumena spreminja v oranžno in rjavo. In druga, nič manj pomembna rešitev, je humor. Pravim, »prišla sem iz (hu)morja in odšla bom v (hu)morju, samo da me ne odnese predaleč«.
S spoštovanjem.
Darja Rakčević Gorup, Ljubljana
