Prevajalec Slavo Šerc se je v sklopu četrtkove Debatne kavarne Koliko ne(vidni) so avtorji v skupnem nemškem govornem prostoru? pogovarjal z enim najbolj uveljavljenih nemško pišočih švicarskih avtorjev Petrom Stammom in z nemškim pisateljem Leandrom Steinkopfom, ki je tik pred izidom prvenca Stadt der Feen und Wünsche (Mesto vil in želja). Gosta sta se strinjala, da založbe za objavo rokopisa ni težko najti, saj slednje na literarnih branjih iščejo potencialne avtorje. Teže je napisati dobro knjigo, pravita. Steinkopf je odlomek iz prihajajočega romana objavil v eni od revij in zanj so se zagreli mnogi založniki, a da je prišel do dogovora, je trajalo približno dve leti. Pa je avtor, kot je Stamm (Agnes, Onkraj jezera, Sedem let…), kdaj začutil pritisk urednika, naj z naslednjo knjigo pohiti, dokler je prejšnja še tako uspešna? »Uredniki razumejo, da za zrel tekst potrebujem čas, saj ne pišem kriminalk. Po drugi strani tovrstna spodbuda založb lahko deluje pozitivno, saj se kot avtor tudi sam želim dokazati,« je odgovoril.
Potrdil je še, da so nemško pišoči švicarski avtorji v nemško govorečem prostoru precej bolj vidni kot, denimo, francosko pišoči v francoskem. »Deloma gre za to, da nas je odstotkovno več, deloma za to, da imajo francoske Švicarje v posebnem regalu, ločene od ostalih francosko pišočih avtorjev, medtem ko smo vsi v nemščini pišoči na nemškem literarnem trgu pomešani med seboj.« A če je Stamm poročal tudi, da velikega povezovanja med švicarskimi pisatelji, na primer v Zürichu, ni, ima mlajši Steinkopf drugačno izkušnjo. Ta temelji predvsem na selitvi iz Berlina v München: »Ta je ravno toliko majhen, da v nasprotju z nemško prestolnico še ne razpade na manjše četrti, zato se zdi literarna scena v njem enotna.«
Kako presenetiti založnika?
Na posebni okrogli mizi so se srečali tudi različni založniki iz Nemčije, Švice in Avstrije, denimo predstavniki založb Baeschlin, Verbrecher Verlag, Suhrkamp, Guggolz, Weissbooks... Osredotočili so se na položaj prevodne literature na nemško govorečem knjižnem trgu. Manjši neodvisni založnik Sebastian Guggolz izdaja praviloma dela iz prve polovice 20. stoletja, zato je zanj zelo pomembno, da namige o kakovostnih zgodbah dobi od zaupanja vrednih sodelavcev, ki govorijo slovensko, navadno prevajalcev. »Še bolje je, če poznajo razmere tako na slovenskem kot na nemškem knjižnem trgu. O objavi se potem odločam glede na lastne preference, jemljem si svobodo,« pravi. Anya Schutzbach iz Weissbooks išče presenečenja sicer predvsem med sodobnimi nemško pišočimi avtorji, v naslednjih letih bi rada več pozornosti namenila mladim in ženskim glasovom, tudi iz tujine. »O prevodni literaturi bi raje kot s prevajalci govorila z založniki, ki morajo svoje knjige najbolj strastno predstavljati.«
Predvsem neodvisni založniki v en glas potrjujejo, da si brez subvencij za prevod izdaje tujih knjig ne morejo privoščiti. Guggolz ima tako denimo dobre izkušnje v zvezi z razpisi mreže Traduki: »Na razpise EU pa se ne prijavljam, ker s tako majhnim številom zaposlenih časa za tako zapleteno birokracijo žal nimam.« Podobna je izkušnja preostalih založnikov. Jörg Sundermeier iz Verbrecher Verlag je ob tem poudaril, kako pomembno je kljub vsemu imenovanje neke države z manjšim številom govorcev za častno gostjo na knjižnih sejmih. »Posledično to pritegne medije in bralce. Bralcev pogosto ne dosežemo, pa še sami ne vemo, zakaj.« Po besedah gostov so knjižni sejmi zanje bolj priložnost za spoznavanje založnikov, prevajalcev in avtorjev kot iskanje novih knjig. A kot sklene Sundermeier, pride tudi v založništvu kdaj do naključij: »Včasih najdemo prav takrat, ko sploh ne iščemo.«
