Vsa ta sodišča pa so samo potrdila, da je po dublinskih pravilih za obravnavo Šamiehove prošnje za azil pristojna Hrvaška – in pri tem seveda niso (saj tega sploh ne morejo) izključila možnosti, da Slovenija uporabi »rezervno« ali »diskrecijsko« določbo iste dublinske uredbe EU, po kateri lahko država kadar koli prevzame od druge države pristojnost za obravnavanje prošnje za azil. Če hoče, seveda – ne da bi bila to svojo odločitev dolžna drugim državam sploh pojasnjevati.

Gotovo pa jo je dolžna pojasniti lastnim državljanom – zakaj je v nekem primeru naredila izjemo. Nemčija jo je lani naredila kar v stotisočih primerih, Slovenija bi jo tu le v enem in nato morda še v kakšnem temu enakovrednem primeru. Iz kakšnega razloga iščejo izjemno rešitev prav za tega sirskega begunca, so Brglez, Cerar in drugi zagovorniki take odločitve jasno povedali – žal pa tudi oni skrajno zapleteno azilno pravo slabo poznajo in so tudi oni nasedli izmikanjem notranje ministrice, da je za uporabo diskrecijske klavzule že prepozno, in so se nato zatekli k iskanju rešitve po neki drugi poti. Ta bi bila sicer prav tako zakonita, le za Šamieha neprimerno slabša, predvsem pa praktično skoraj neizvedljiva.

Potem je zmedo še dodatno povečal »poznavalec prava« minister Erjavec s povsem zgrešeno trditvijo, da bi bila ta druga rešitev zloraba prava in da bi lahko povzročila padec vlade, česar se je vlada seveda ustrašila – nakar je Cerar zadevo, ki jo je sam zakuhal, mirno (nerešeno) »umaknil z dnevnega reda«, najbrž upajoč, da je pri naivnih naredil vsaj lep vtis (da je hotel pomagati), čeprav je v resnici naredil le veliko zmedo.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče