»Danes si bila na dvorišču posebno lepa. V zelenem krilu, beli bluzi in z belim trakom v laseh si bila podobna nežni pomladni roži. Zaželel sem si, da bi te dvignil k sebi, te ponesel čez oblake, tja, do sonca, v svobodo.« Odlomek je iz kratke zgodbe Tomaževa pisma Milenke Pungerčar. Našla sem jo na spletni strani Moja generacija, namenjena je tretjemu življenjskemu obdobju. Kratka zgodba je bila lani po mnenju bralcev portala in komisije najboljša. Opisuje dopisovanje dveh zapornikov. Moškega in ženske. Z vedenjem in dovoljenjem uprave. Na spletu sem našla še radijski intervju z avtorico, televizijsko oddajo in objave o njenih predhodnih delih. Pisati je začela v zrelih letih. V televizijski oddaji je povedala, da je začela pisati za vnuke. Zgodbe, ki jim jih je pripovedovala večkrat, je zapisala, da ostanejo. Kot dokument časa.
Kar je prej popisala v dveh delih, je zdaj združeno v obsežnem romanu Upornica. Njeno življenja na kmetih, izgnanstvo, zapor in čas potem. Gre za čas druge svet...
Skrbi me erozija kriterijev, veliko bolj kot medijsko opletanje politikov s knjigo. Zelo opazna je v medijih, hitro se širi. Danes ti hitro in zlahka...