Svečana otvoritev mladinske avto ceste Ljubljana-Zagreb
Avto cesta Ljubljana-Zagreb je končana. Svečana otvoritev bo danes 23. t. m., vendar pa že pred dnevi so brzeli avtomobili po 80 km dolgi prekrasni, moderni avto cesti, ki so jo v tako kratkem času dokončale mladinske delovne brigade.
Osemdeset kilometrov dolga, elegantna, siva betonska in asfaltirana proga se vije med hribčki in dolinicami, med gozdovi, ki se kopajo v čudovitih jesenskih barvah narave, hiti mimo prijaznih domačij in dolenjskih naselij. Lahko zapišemo, da je mladina zgradila eno najlepših sodobno zgrajenih cestišč v Jugoslaviji in verjetno še daleč izven meja. Cesta je odkrila prelepe pejsaže Dolenjske, ki so bili doslej zaprti vase, sedaj pa jih bo lahko občudoval popotnik, ki bo hitel z motornim vozilom iz Ljubljane proti Hrvatski in obratno. (…)
54.000 mladim jugoslovanskim graditeljem iskreno čestitamo za njihovo letošnjo največjo delovno zmago.
Primorski dnevnik, 23. novembra 1958
Socializem gradimo za človeka – za srečo sedanjih in bodočih rodov
»Tovariš predsednik, sporočam Vam, da je mladina cesto zgradila.« Tako je raportiral v nedeljo zjutraj komandant Glavnega štaba mladinskih delovnih brigad Mićo Novković maršalu Titu na Jankomirskem mostu, ko je množica brigadirjev s predstavniki ljudske oblasti, JLA in investitorjev prisrčno in nadvse toplo sprejela dragega predsednika republike, ki je takoj nato prerezal trak nad novo cesto in jo s tem izročil prometu. Skupno z gosti si je predsednik Tito ogledal novi most čez Savo, nakar se je odpeljala dolga kolona avtomobilov po novi cesti mimo lepo okrašenih vasi in naselij do Ivančne gorice. Ob nekdanjih naseljih so stali ob robu ceste brigadirji, pri vaseh pa pražnje oblečeni vaščani, mladina in pionirji, ki so veselo mahali z zastavicami, cvetjem in rokami ter pozdravljali drage goste. Prisrčen je bil sprejem v Ivančni gorici, od koder se je kolona vrnila v Novo mesto. (…)
PRIZNANJE IN POHVALA!
Morda vas zanima, koliko prometnih vozil je v nedeljo obiskalo Novo mesto? Lahko vam postrežemo: po novi avto cesti in starih cestah je prišlo v dolenjsko metropolo 464 osebnih avtomobilov, 412 tovornjakov, 257 avtobusov in 64 motornih koles. In kar je važnejše: po zaslugi organov Prometne milice, vseh miličnikov, uslužbencev TNZ in vestnih šoferjev ni bilo niti ene nesreče! (…)
Dolenjski list, 27. novembra 1958
IZJAVE MARŠALA TITA
V nedeljo je bila svečano izročena prometu lepa in važna avtomobilska cesta, ki veže Zagreb in Ljubljano.
Pri tej priložnosti je imel predsednik republike Tito v Novem mestu pred veliko množico pomemben govor. V vzhodnih državah, je dejal, nas obkladajo zadnji čas s priimki, kot smo jih bili vajeni za časa Hitlerja in Göbelsa. Tedaj so nas imenovali »bandite« in slično je danes. Psujejo nas za »izdajalce«, ki so se dali kupiti od zapadnih imperialistov, o naši politiki pa trde, da drči v kapitalizem.
Zakaj to delajo? Zato, ker smo bili dovolj pogumni, da smo sklenili delati »v svoji državi tako, kakor mislimo, da je najbolje« in ne tako, kakor bi nam radi drugi ukazovali.
»Očitajo nam, kako hvalimo Amerikance, njih na vzhodu pa ne«. Če je nekdo storil jugoslovanskemu prebivalstvu kaj dobrega, je odvrnil Tito, zakaj bi ga zmerjali? Če pa nas kdo psuje in kleveta, zakaj bi ga hvalili? Mar žive v zahodnih državah samo milijonarji in bogataši, ali pa žive tam tudi delavci in kmetje in zakaj bi ne sodelovali z njimi? Čemu naj bi postavili pregrade med nas in narode v Franciji, Britaniji, Ameriki, Nemčiji in drugod?
»Naj nas napadajo«
Tito je priznal, da Jugoslovani v marsičem ne soglašajo s komunisti na vzhodu.
Rekel je, da vojaška prisilna sredstva, ki jih uvaja Mao na Kitajskem, niso noben socializem. Ravno tako se ne more strinjati s tem, da bi se v imenu socializma nalagale neznosne žrtve le na sedanje pokolenje. Tudi današnji rod mora živeti in zato je treba skrbeti, da mu po možnosti zvišamo življenjsko raven. Bremena naj se preložijo tudi na rodove, ki prihajajo za nami.
Bistven pogoj, da se socializem uresniči, pa je, da se ohrani mir v svetu. Družbe ni mogoče preobraziti, če se narodi neprestano boje, ali ne bodo »danes ali jutri začele padati nanje atomske bombe«. Vojna se da preprečili samo, ako vse države brez ozira na svojo notranjo socialno ureditev med seboj res prijateljsko sodelujejo in se skupno trudijo ohraniti svetovni mir.
V tem si Tito in komunisti na vzhodu tudi niso edini. Ti so pristaši vojaških taborov ali blokov, ki jih Jugoslovani odločno odklanjajo. »Naj nas napadajo«, je poudaril Tito, »mi pojdemo po svoji poti« in se ne bomo dali zlomiti in ustrahovati.
Za bistvo spora je maršal označil težnjo Moskve, da bi spremenila Jugoslavijo v »slepo in poslušno orodje« svoje politike, kar se pa ne bo nikoli zgodilo.
Novi list (Trst, Gorica), 27. novembra 1958
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
