Leta 2014 je ženska, ki je delala v uradu vplivnega demokratskega kongresnika Johna Conyersa, izgubila službo. Pritožila se je, da se je to zgodilo, ker se ni zmenila za njegova namigovanja na spolne odnose. Potem sta dosegla poravnavo v višini dobrih 27.000 dolarjev. Toda denar ni šel iz njegovega žepa, ampak iz proračuna njegovega kongresnega urada – kar pomeni, da so »odpustek« za domnevne grehe plačali davkoplačevalci. Tako je poročal spletni medij Buzzfeed, ki je pred tem prvi razkril početje igralca Kevina Spaceyja.
Toda Conyers očitno ni edini, ki za svoje prestopke ni plačal poravnave iz lastnega žepa. Kot je prvi poročal Washington Post, je ameriško finančno ministrstvo od leta 1997 plačalo skupno 17,2 milijona dolarjev za odškodnine in poravnave zveznim uslužbencem zaradi različnih kršitev pogojev delovnega razmerja, vključno s spolnim nadlegovanjem. Posebej izstopata leti 2002 in 2007, ko so za poravnave izplačali po štiri milijone dolarjev.
Podatke je posredoval poseben urad in ob tem zapisal, da se večina primerov nanaša na vprašanja, kot so plačilo nadur, bolniške odsotnosti in delo invalidov, da pa ne morejo povedati več od tega, saj nimajo podrobnejše razdelitve postavk. Vseeno to zdaj, ko vsakodnevno prihajajo na dan obtožbe o spolnem nadlegovanju vidnih predstavnikov družbe in politike, močno odmeva.
Zaščitili sebe
Kritiki trdijo, da gre za še en dokaz, kako politiki zaščitijo sami sebe pred odgovornostjo. Leta 1995 so namreč sprejeli zakon o odgovornem ravnanju v kongresu, s katerim so določili, da tudi za zakonodajno vejo oblasti velja več kot deset zakonov, vključno s tistim o državljanskih svoboščinah, ki prepoveduje rasno, versko, spolno in drugo diskriminacijo, sem pa sodi tudi prepoved spolnega nadlegovanja. Toda obenem je kongres v tem zakonu določil, da naj finančno ministrstvo odpre poseben račun za poravnave v primerih kršitev teh zakonov s strani zakonodajne veje oblasti – pri čemer ne gre le za kongresnike in senatorje, ampak tudi druge zaposlene. Sredstva za izplačila poravnav so praktično neomejena in jih na račun nakazujejo po potrebi, v obsežnem članku na to temo piše Vox. Politico navaja, da je bilo leta 2010 168 zahtevkov zaradi domnevne diskriminacije in nadlegovanja.
Vox dodaja, da v primeru pritožbe uslužbenca sledi točno določen postopek, ki se začne s tridesetdnevnim rokom za posvetovanje in nato s poskusom mediacije, pred tem pa tožba sploh ni mogoča. Če to uspe, ostane ime storilca tajno, kar pomeni, da lahko tudi spolni nadlegovalci delajo naprej, ne da bi uslužbenci vedeli za njegov primer. To je zdaj naletelo na ostre kritike, češ da se na tak način brani storilce in zapira usta žrtvam. Zato je postopek in sam račun na političnem prepihu, glavna pobudnica sprememb pa je demokratska kongresnica iz Kalifornije Jackie Speier. Republikanski kongresnik Leonar Lance, ki je član odbora za etična vprašanja, je dejal, da bi podprl reformo, po kateri bi morali kongresniki sami plačati zneske iz takšnih poravnav.
Posebno mesto v peklu
Teh zna biti veliko, potem ko se je v ZDA utrgal plaz obtožb o spolnem nadlegovanju. Kongresnik Conyers je samo zadnji, a eden bolj izpostavljenih primerov. Gre za najvišjega demokrata v senatnem odboru za pravosodje, kar pomeni, da bi mu v primeru demokratske večine v predstavniškem domu tudi predsedoval. Conyers je priznal, da je v omenjenem primeru plačal poravnavo, odločno pa zavrnil obtožbe o spolnem nadlegovanju.
Pred tem je za potres v politični eliti poskrbel demokratski senator Al Franken, ki ga je radijska voditeljica obtožila, da jo je leta 2006 nasilno poljubil in se je dotikal med turnejo pri ameriških vojakih. Franken obtožb ni zanikal. Posebej je odmeval tudi primer nadlegovanja republikanskega kandidata za senatorja Alabame Raya Moora. V polemiko o njem se je aktivno vpletel tudi predsednik Donald Trump, ker ga je nekako vzel v bran, medtem ko je njegova hči in svetovalka Ivanka Trump nasprotno dejala, da »je za takšne ljudi v peklu rezervirano posebno mesto«.
