Pljučni rak je četrta najpogostejša vrsta raka na svetu. »Kajenje je za njegov pojav dejavnik tveganja številka ena. Obstaja tudi povezava med količino pokajenih cigaret in boleznijo: več kot jih človek pokadi, večje je tveganje za razvoj pljučnega raka,« pojasnjuje pulmolog dr. Matevž Harlander s kliničnega oddelka za pljučne bolezni in alergije v UKC Ljubljana. Na razvoj te bolezni vpliva tudi izpostavljenost škodljivim snovem na delovnem mestu; stroka v zadnjem času med poklice z večjim tveganjem uvršča tudi frizerje. Pogosteje zbolijo ljudje, ki imajo tudi druge pljučne bolezni, na primer fibrozo, in s pljučnim rakom v družini.
V Sloveniji v zadnjih letih odkrijemo 1200 novih bolnikov s pljučnim rakom na leto. Prognoza bolezni je slaba in pet let po diagnozi bolezni v četrtem stadiju živi še enajst do dvanajst odstotkov bolnikov. Razlog za to neugodno statistiko se skriva v podatku, da bolezen le redko najdejo v zgodnji fazi, ko so možnosti za zdravljenja boljše. Poleg tega imajo bolniki pogosto ob raku tudi druge bolezni, ki so jih »pridelali« ob kajenju, to pa poslabšuje možnosti zdravljenja.
Naloga družinskega zdravnika
Družinski zdravnik postavi sum na pljučnega raka na osnovi rentgenskega slikanja pljuč in znakov bolezni, ki jih opisuje bolnik. Tumor lahko v pljučih odkrijejo tudi naključno, ko bolnik opravi slikanje pljuč zaradi drugih bolezni.
Bolniki, pri katerih raka odkrijejo naključno, imajo pogosteje bolezen v omejeni fazi, saj še nimajo simptomov. S pljuči je sicer težava, saj ne opozarjajo na težave: na robu pljuč, kjer vznikne večina tumorjev, ni celic čutnic, bolniki nimajo težav pri dihanju, ne kašljajo in tumor raste. Ko se težave pojavijo, to že nakazuje obsežno razširjenost bolezni. Najpogostejši začetni znaki pljučnega raka so kašelj, izkašljevanje krvi, ko tumor zakrvavi, zadihanost. Pogosto je prvi znak tudi bolečina v prsnem košu, ki nastane, ko se tumor že vrašča v prsno steno ali se pojavijo zasevki v kosteh.
Pri nekaterih oblikah bolezni je diagnoza bolezni pri osebnem zdravniku še posebno težka, tako da pravo diagnozo pogosto postavijo pozno. Taki obliki sta sindrom zgornje votle vene, ki se kaže z enostranskim otekanjem obraza, in pancoastov sindrom z bolečino v vratu, roki, zaradi česar bolnika najprej napotijo na ortopedsko obravnavo namesto na slikanje pljuč. Kar nekaj bolnikov odkrijejo tudi nevrologi, ko tumor zaseva v možgane. Pljučni rak je najpogostejši rak v možganih, saj prispeva polovico lezij, ki jih odkrijejo v možganih.
Kdaj k pulmologu?
Pulmologov ni dovolj, da bi lahko pregledali vsakega kadilca, saj kadi četrtina ljudi. Napotitev k pulmologu pa je nujna, ko se postavi utemeljeni sum na pljučnega raka. Bolnika s sumom na to vrsto raka je treba napotiti k bolnišničnemu pulmologu in ne k pulmologu koncesionarju, saj imajo samo v bolnišnicah vso potrebno diagnostično opremo, poudarja Harlander. Tukaj so v Sloveniji še težave in zakasnitev pri napotitvah bolnikov s primarne na specialistično raven je več kot zakasnitev na višjih ravneh obravnave, opaža pulmolog.
Na sekundarni ravni je obravnava večdisciplinarna, vodi jo pulmolog. Čim prej je treba opredeliti razširjenost bolezni, da se lahko odločijo o načinu zdravljenja. Z bronhoskopijo in drugimi punkcijskimi preiskavami odvzamejo obolelo tkivo za analizo. Zaradi pojava novih zdravil, ki zahtevajo več testiranj, so zahteve vedno višje in morajo pridobiti več vzorcev in boljše vzorce tkiva. Vzorce pošljejo v patohistološki laboratorij, kjer določijo genetske mutacije, ki bodo tarča pri potencialnem zdravljenju.
To diagnostično obravnavo naj bi izpeljali v štirih do šestih tednih, pojasnjuje pulmolog. Pri nas diagnostiko pogosto zakasni slaba dostopnost do slikovnih preiskav, kot so magnetna resonanca, CT, UZ, PET CT. Zlasti za PET CT so čakalne dobe predolge in ob maksimalno izkoriščenih zmogljivostih diagnostike – v Sloveniji imamo le tri takšne aparate – bolniki na preiskavo čakajo tudi mesec dni.
Po diagnostiki je na vrsti zdravljenje: če je bolezen še omejena, sledi kirurško zdravljenje, kadar operacija ni več možna, pa radioterapija in onkološko zdravljenje z zdravili.
Presejalni programi še premalo učinkoviti
V zadnjih letih so zelo aktualne zamisli o uvedbi presejalnega programa za pljučnega raka, s katerim bi med ljudmi, ki nimajo znakov bolezni, iskali obolele. Dosedanje študije niso bile uspešne, saj se pri nobeni ni izkazalo, da bi lahko z uvedbo določene diagnostične metode pri širši populaciji pomembno izboljšali prognozo pljučnega raka. Vendar so pri teh študijah kot metodo preiskave uporabili rentgensko slikanje pljuč.
V ZDA pa so nedavno naredili veliko študijo, v kateri so kot preiskovalno metodo uporabili CT prsnega koša z nizkim odmerkom sevanja: preiskavo so pri ljudeh z visokim tveganjem za pljučnega raka opravili vsako leto, tri leta zapored. Izkazalo se je, da so s tem za 20 odstotkov zmanjšali smrtnost teh ljudi. »A so le pri osmih odstotkih ljudi ugotovili raka, smrtnost so zmanjšali predvsem na račun drugih bolezni pljuč, ki so jih ob tem odkrili. Te spremembe v pljučih je bilo treba spremljati in zdraviti. Stroški takega programa so bili ogromni in vprašanje je, ali ga je mogoče uporabiti v vseh okoljih,« razmišlja Harlander in ocenjuje, da dokler se tehnika presejanja ne bo izboljšala, presejalnega programa za raka verjetno ne bo možno vzpostaviti.
