Vsak od njih ima poseben prostor v mojem srcu – rad imam poetsko melanholijo Ljubljane, eklekticizem Sarajeva, temperament Hvara, čustvenost Beograda, glasbo Skopja… Vendarle sta mi najljubša Sarajevo in Ljubljana.
Ste bili v Ljubljani med filmskim festivalom Liffe in ste si ogledali kakšen film?Srečal sem režiserja Alena Drljevića, s katerim sem v preteklosti sodeloval pri kratkem filmu. Nisem si uspel ogledati njegovega filma Moški ne jočejo, slišal pa sem, da je bil nagrajen in je odličen. Liffe je fantastičen festival za vse, ki imajo radi filme, ni pa jim mar za rdeče preproge in zvezdnike.
Tudi sami ste ustvarili ogromno filmske glasbe. Sodelujete pri kakšnem novem projektu?Delal sem pri treh najbolj gledanih slovenskih filmih – Outsider, Kajmak in marmelada ter Petelinji zajtrk. Zelo počaščen sem, da sem lahko sodeloval pri projektih, ki jih je slovenska javnost tako dobro sprejela. Za film Zvenenje v glavi Andreja Košaka sem dobil nagrado vesna, na filmskem festivalu v Parizu pa so me nagradili za glasbo za film Šanghaj. Leta 2010 sem imel priložnost sodelovati pri nekaj res izvrstnih evropskih filmih, a sem se takrat vrnil v Plavi orkestar. Lahko bi rekel, da imam pravo malo pokopališče filmov in nanizank, pri katerih sem moral zavrniti sodelovanje.
Kako poteka proces ustvarjanja teh pesmi? Tesno sodelujete z režiserjem? Dobite scenarij, ste prisotni na snemanju?Atmosfero filma začutim že iz povzetka, iz 25 besed. Scenarij sam se mi zaradi tehničnih dodatkov zdi predolg, raje preberem strnjen opis zgodbe. Največ navdiha pa dobim na prizorišču snemanja, kjer živim iluzijo določenega filma. Zelo pomembno je, da si v mestu, v katerem se snema film. Za film Gori (Gori vatra) sem tri mesece živel v kraju Tešanj, med snemanjem Outsiderja smo spali v kasarnah, v katerih so snemali film, med Petelinjim zajtrkom sem se sprehajal po Prekmurju… Izseki iz filma pa so največja pomoč.
Ameriški režiser Quentin Tarantino je prepričan, da če je za film ustvarjena pravilna glasba in je nato pravilno uporabljena, se gledalcu vsakič, ko sliši določeno pesem, v glavi odvrti prizor iz filma, ki ga je spremljala.Glasba je del filma in te lahko spominja na nekaj lepega in zanimivega, kar si dobil od filma, a nikakor ne sme prevladati. Gledalec ne sme biti pozoren nanjo, delovati mora na podzavestni ravni. Kot Ringo Starr pri Beatlih – ne slišiš bobnov, so pa pomembni za celoto. Film lahko preživi brez glasbe, a je tako kot pri hrani – lahko jo ješ brez soli, a bo brez okusa.
Med koncerti na oder pošljete svoj alter ego, Lošo, tudi sicer radi bežite od oči javnosti in cenite zasebnost. V času tabloidov, nadvlade mobilne tehnologije pa tudi spletnih družbenih omrežij je to skorajda misija nemogoče. Vam uspeva?Ljudje iz javnega življenja razširjajo vonj pomembnosti okoli sebe. Mislijo, da so njihove celice pomembnejše od celic drugih ljudi. Sicer sem bil menda med prvimi stotimi uporabniki interneta v Sloveniji, prvi računalnik mi je prodal Jonas Žnideršič, ki me je potegnil v ta svet. Takrat se je nekaj v meni spremenilo, kot bi vsa leta čakal natančno na to. Pred leti sem bil odvisen od spleta, vsak večer sem zaspal z računalnikom v naročju, v določenem trenutku sem bil celo tako zelo depersonaliziran, da sem imel občutek, da je moje telo zgolj posrednik oziroma prevodnik mojemu drugemu jazu, ki konstantno živi v kibersvetu. Včasih sem imel težavo zapustiti stanovanje, ker so na ulici slabe grafike. A sem se nato spravil v red. Na družbenih omrežjih sem sicer pod psevdonimom, instagram je izjema. Živimo v svetu napovedi Andyja Warhola, da bo nekoč vsakdo doživel 15 minut slave. S spletnimi družbenimi omrežji je vsakdo postal javna osebnost. Anonimnosti ne bo več.
Na omrežjih se verjetno velikokrat znajdete vsaj na fotografijah in posnetkih s koncertov.V občinstvu imamo novo generacijo poslušalcev, ki so med koncerti neprestano na pametnih telefonih. Povem jim, da jih povsem razumem, a da smo v HD. Iz prve vrste sem nekoč dobil odgovor, da imajo oni ultra HD oziroma tehnologijo 4K. Na ekranu imajo torej boljšo stvarnost kot pred seboj na odru.
Pa vas ti telefoni motijo?Žal mi je, da v Stožicah, kjer bomo igrali februarja, ne bomo mogli vsi skupaj ploskati z rokami v zraku. S telefonom v rokah je to težko izvesti.
V Ljubljani ste morali vsakič dodajati koncerte, tokrat boste v okviru turneje Everblue nastopili zgolj enkrat v Stožicah.Zame je vsak koncert pomemben in poseben, zlasti v Ljubljani. Zdi se mi neiskreno, morda celo vulgarno, da dva dni zapored igramo Bolje biti pijan nego star. Kot bi dvakrat proslavljal novo leto, božič ali imel dva maturantska plesa.
So vaje po 35 letih skupnega igranja sploh še potrebne?Verjetno smo edina skupina, ki nima vaj, s čimer smo kitarista, ki se nam je pridružil leta 1998, spravljali ob pamet. A s tem tudi pri novih pesmih, ki jih uvrščamo na repertoar, dobivamo spontanost in prvinskost. Nekaj, česar se nikoli ne da ponoviti.
Nekatere pesmi ste zaigrali že več desettisočkrat. Vam katera že preseda?Ker imamo med turnejami večletne premore, smo še vedno zanimivi za občinstvo, ki nas pogreša. Daljava je vedno privlačna. Težava nastane, ko koncert postane rutina, ko sediš v garderobi in razmišljaš, kako boš preživel dve uri na odru.
Ko si želiš, da bi se koncert končal, še preden se je začel?Natanko tako. Ko v garderobi nastane tišina. Ko smo že toliko zasičeni, da si nimamo več kaj povedati. Trenutno pa smo zelo vznemirjeni. Obnašamo se kot amaterji, venomer imamo strašno tremo, popolnoma smo osredotočeni od prve do zadnje pesmi. Na oder pritečemo, kot bi nas izstrelili nanj, sam pa si sicer želim, da bi bili kul kot Rolling Stones.
Vašo tremo in živčnost je malce težko razumeti, saj veljate za legende Balkana. Je takšen naziv težko nositi?Oznaka se mi zdi kot črno-beli filmi na televiziji, ki se jih ne da gledati. Nikoli nismo padli v zanko dajanja nasvetov drugim, saj je to začetek konca. Ko postaneš pokroviteljski do občinstva, novinarjev in okolja, je to katastrofa. Zato tudi nikoli ne zaznamujemo nobenih obletnic. Kot bi ti v podjetju, v katerem si zaposlen, za pridno delo podarili zlato uro. To je izjemno samovšečno.
