Oljčne nasade v Sloveniji je v tridesetih letih prejšnjega stoletja zdesetkala pozeba, danes pa oljkarstvo tudi na naših tleh doživlja renesanso. Dovolj zgovoren podatek za to je, da je oljka druga najbolj razširjena sadna vrsta v Sloveniji – takoj za jablano. Najdemo jo na več kot 2000 hektarjih kmetijskih površin, možnosti za njen razvoj so še velike. Po ocenah pristojnih služb bi ta lahko dobro uspevala še vsaj na 600 do 1000 hektarjih površin.
Oljk dovolj za četrtino domačih potreb
Kljub temu v Sloveniji večina oljčnega olja, ki ga porabimo v gospodinjstvih, ni slovenskega in tudi ne najbolj kakovostnega. Na leto pridelamo od 4000 do 6000 ton oljk, kar zadošča za 500 do 700 ton oljčnega olja oziroma četrtino naših potreb po oljčnem olju. Za vsakdanjo porabo ga večinoma iz Španije, Italije in Grčije uvozimo 1500 ton.
Izjemno kakovostno slovensko oljčno olje, ki mu priznanja namenjajo na vseh tekmovanjih, namreč redko pride na police veletrgovcev. »Večino olja pridelovalci prodajo kar na domu, najbolj kakovostna olja so prodana, ko je oljka šele na drevesu,« pojasnjuje Miran Adamič, predsednik Zveze društev oljkarjev Slovenije. Prav tako si upa trditi, da cena oljčnega olja v trgovini ni vedno odsev njegove kakovosti.
»Olje je eno največkrat potvorjenih živil. S tem se ukvarjajo strokovnjaki, ki to naredijo tako profesionalno, da navaden potrošnik tega niti po naključju ne bo zaznal,« pojasnjuje. Milena Bučar Miklavčič, vodja akreditiranega laboratorija za ugotavljanje kakovosti in potvorb oljčnega olja, pritrjuje, da so na slovenskih trgovskih policah že našli olje z oznako ekstra deviško, ki niti približno ni bilo oljčno, temveč drugo rastlinsko olje z dodanimi barvili.
In kako se temu upreti? Oljkarji so enotni, da le s kupovanjem lokalno pridelanega olja in z izobraževanjem potrošnikov, ki bodo znali razlikovati med pravim oljčnim oljem in cenenimi ponaredki. Upanje pridelovalcem daje podatek, da Slovenci po oljčnem olju posegamo pogosteje. Če je pred petnajstimi leti Slovenec v povprečju porabil pol litra oljčnega olja na leto, ga zdaj dvakrat več. Kljub vsemu poraba oljčnega olja na slovenskem trgu še vedno pomeni le štiri odstotke porabe rastlinskih olj.
Kmetje se bojijo konkurenčnih cen
Težave oljkarjev so majhni nasadi, ki višajo stroške pridelave, nasadi zaradi vse večjih podnebnih sprememb kličejo po namakalnih sistemih, za nameček morajo trenutno oljkarji sadike uvažati iz Italije, saj je slovenska vzgoja sadik skoraj zamrla. Težava postaja tudi konkurenca. Doslej so slovenski kmetje domače oljčno olje prodajali po ceni od trinajst do petnajst evrov na liter. Znesek je bil dovolj velik, da jim je uspelo z njim pokriti stroške pridelave. V zadnjem času pa je mogoče v trgovinah najti kakovostna uvožena oljčna olja po veliko nižjih cenah. »Pojavljajo se tudi prvi primeri opuščanja pridelave oljk, saj posamezni pridelovalci, ki niso osvojili trga, ugotavljajo, da je lahko gojenje oljk nedonosno,« pojasnjujejo v zvezi oljkarjev.
»Po uradnih podatkih pridelava kilograma oljčnega olja v Italiji stane dvanajst evrov. Težko potem razumemo, kako na policah trgovin tri četrt litra grškega olja stane pet evrov,« se sprašuje Adamič. Tudi rešitev te zagate se po njegovem mnenju in po mnenju Bučar-Miklavčičeve skriva v večji finančni in strokovni podpori oljkarjem ter izobraževanju potrošnikov. »Kličemo po tem, da bi te težave uredili s sprejetjem zakona o oljkarstvu, ki bi panogi omogočil trajnostni razvoj,« rešitev ponuja sogovornica. S tem bi po mnenju oljkarjev lahko zvišali tudi raven samooskrbe Slovenije s kakovostnim domačim oljčnim oljem.
