Po eni strani se zdi, da vsako novo literarno delo temo družinskega nasilja obravnava na še bolj krut in razgaljen način od prejšnjih del, hkrati pa je v zadnjem času opaziti podoben pristop po slogovni plati. Avtorji se zavedajo, da dosegajo večjo prepričljivost s položitvijo pripovedovalskega glasu v usta žrtve, še raje otroka, hkrati pripoved dodatno začinijo s sila preprostim, neposrednim jezikom. Kratki stavki, presekane misli, molk, ki se naseljuje mednje, do polovice prazne strani, ki so v resnici polne nepredstavljive groze in trpljenja protagonistov, v neizbežnem peklu tipajočih za preživitvenimi strategijami, vse to na prvi pogled ukinja čustveno plat dela. A samo na pogled, saj prav ta jedrnatost, surovost, grobi opisi stvarnosti, ki (u)morijo čustveni svet ranljive, krhke žrtve, razžirajoča občutja v bralcu vsaj podvojijo.
V tej maniri je napisan tudi prvenec avstrijske pisateljice Katharine Winkler Modro okrasje, nastal po resničnih dogodkih. Družinsko nasilje, zvečine moškega nad žensko, je znova postavljeno v svet islama, kjer ima mnogo širše, dolgotrajnejše in »obče sprejete« razsežnosti.
Prvoosebna pripovedovalka, Turkinja Filiz, se kot deklica iz odročne vasice v Vzhodni Anatoliji reši pred nasilnim očetom, ko se brez njegovega blagoslova poroči s svojim ljubljenim in na tak način na videz ubeži ponovitvi usode svoje matere in drugih žensk, ovenčanih z modrimi marogami kot večnim zaščitnim znakom dostojno poročene žene, gospodinje, matere. A ne le da se usoda ponovi, saj je tudi njen Yunus po vzoru predhodnikov vzgojen v »pravega« moškega, dodatna polena pristavlja Filizina tašča, ki se na vse kriplje trudi trpinčiti svojo sužnjo. Tudi to je, na kar se pri problematiziranju tega sveta rado pozablja, neprikrito in značilno nasilje.
Dodatno ostrino daje romanu podaljšanje v tematiko begunstva, v premestitev družine s tremi otroki na zahod, v Avstrijo, v deželo z razvitim socialnim aparatom, ki po dolgotrajnem trpljenju žrtev uspe rešiti. Kot poroča zaključno poročilo, se Filiz in otrokom uspe integrirati v novo domovino, rabelj pa si, poslan nazaj v izvorno okolje, ustvari novo družino s tremi otroki. Dejstvo, da slednji nosijo enaka imena kot prvi trije, kaže na ponavljanje ne zgolj njegove zgodbe, temveč številnih drugih.
Avtorica, nedavna prejemnica francoske nagrade za romaneskni prvenec, bo roman predstavila v soboto na Slovenskem knjižnem sejmu.
