Nenavadni ljudje počnejo nenavadne stvari. Philippe Petit, ki sem ga predstavil v Možu na žici, je zelo poseben človek in na svet ne gleda enako kot jaz. Pogosto naletiš na ljudi, ki so precej posebni in v nekem smislu nenormalni ter počnejo izjemne stvari. Tako je tudi v primeru Dian. Bila je izjemna ženska, trdno prepričana, da ima prav, obsedena in ne vedno prijetna, pravzaprav pogosto neprijetna, ker je bila na misiji, da zavaruje živali, zaradi česar se je pogosto vedla dokaj agresivno.
Kako ste v filmu strnili 40 ur arhivskega gradiva?Z veliko težavo, ampak bolje je imeti preveč gradiva kot ga sploh ne imeti. Arhivski material, ki nam je bil na voljo, je bil neverjeten. V posnetkih vidimo intimne interakcije Dian z gorilami in to, kako vodi kamp – bili so neprecenljiv vir za serijo.
Pomemben del filma je tudi David Attenborough. Kakšen je njegov prispevek?Attenborough je šel Dian snemat ravno malo po tem, ko so divji lovci ubili eno od goril, s katero si je bila Dian zelo blizu. Attenborough je bil priča posledicam dogodka in tega, kako so vplivali na Dian, ter nam je lahko opisal, kakšno je bilo takrat vzdušje v kampu, ki je bilo precej paranoično, in v kakšnem psihičnem stanju je bila Dian. Govoril nam je tudi o svojem odnosu z gorilami, s katerimi se prej ni srečal, tako da imamo tudi njegove posnetke z njimi.
O različnih ljudeh ste snemali tako dokumentarce kot igrane filme. Kdaj se odločite za določeno zvrst in kakšne so razlike v pristopu do portretiranja ljudi?Najboljši primer za razliko med enim in drugim vam lahko dam s filmom o Stephenu Hawkingu Teorija vsega, ki je govoril o njegovem odnosu z ženo. Takšen film bi bilo zelo težko posneti kot dokumentarec, če nimaš možnosti opazovati njunega zakona, drama pa lahko ugiba in morda pokaže čustveno resnico. Pri dokumentarcu imaš ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš, priče, ki so nekoga spremljale iz prve roke. Rad snemam obe vrsti filmov, največja razlika pa je v tem, da pri enem sodeluješ z igralci, druga pa v višini sredstev, ki jih potrebuješ, saj pri igranem filmu sodeluje veliko več ljudi.
V zadnjih letih videvamo vedno več dokumentarcev, ki se prebijejo v mainstream, v kinih pa je tudi več biografskih dram kot prej. Kje vi vidite razloge za to?Odgovora ne poznam, a imate prav. Sam sem posnel Moža na žici, ki je bil precej uspešen tudi komercialno in je imel odlično dramatično zgodbo. Morda se to dogaja zato, ker živimo v svetu, ki ga morajo opisovati resnične zgodbe, iz katerih se lahko učimo. Večina hollywoodskih filmov je zdaj napol animiranih filmov, na primer Marvelovi superjunaki, ki so daleč daleč od resničnosti. Poleg tega pa se danes vsi snemamo in dokumentiramo, tako da na takšen, dokumentaren jezik postajamo vajeni že v vsakdanjem življenju. Dokumentarec o Amy Winehouse Amy na primer skoraj v celoti sestavljajo posnetki, ki jih je naredila sama ali pa so jo snemali drugi.
V kino prihaja vaš naslednji igrani film The Mercy, ki govori o še eni nenavadni osebi, jadralcu Donaldu Crowhurstu, ki ga igra Colin Firth.To je v Veliki Britaniji zelo znana zgodba in velja že skoraj za nekakšen mit. Crowhurst je bil dokaj povprečen, ljubiteljski jadralec, ki se je odločil tekmovati z najboljšimi jadralci na svetu in zgradil svojo jadrnico, tako da gre za nekakšno uresničevanje sanj, ki pa se sfiži. Nekako tako kot brexit, ko se je Velika Britanija odločila popolnoma nepripravljena zapustiti Evropsko unijo; upam, da bodo gledalci tako dojeli tudi film, torej kot nekakšno popolno metaforo za brexit. Iluzionistični Britanec srednjega razreda se sam poda na podvig, ne da bi se nanj pripravil, ter se na koncu uniči, kar – če si lahko dovolim biti političen – počnemo tudi mi.
