Splošna ocena je, da je haaško sodišče za zločine, storjene na tleh nekdanje Jugoslavije, s prvostopenjsko obsodbo generala Ratka Mladića na dosmrtno ječo kljub dolgotrajnim postopkom opravilo izjemno pomembno nalogo pri pregonu zločinov proti človečnosti in krepitvi mednarodnega prava pri tem vprašanju. Končna razsodba je bila pričakovana, saj je ob skoraj enaki obtožnici 40 let zaporne kazni sodišče lani spomladi že izreklo Radovanu Karadžiću, političnemu voditelju bosanskih Srbov v bosanski vojni. Oba je sodišče oprostilo očitanega genocida v več bosanskih občinah, kjer so pripadniki bosanskih Srbov pod njunim vodstvom zagrešili množične zločine nad Bošnjaki. Kriva pa sta genocida v Srebrenici, kjer je vojska bosanskih Srbov z vednostjo Karadžića in pod poveljstvom Mladića od julija do oktobra 1995 sistematično pobila več kot 8000 bošnjaških moških in dečkov.

Genocid samo v Srebrenici

Očitane množične zločine proti Bošnjakom in bosanskim Hrvatom v letu 1992 v občinah Foča, Ključ, Kotor Varoš, Prijedor, Sanski Most in Vlasenica je sodišče iz očitanega genocida prekvalificiralo v vojne zločine in zločine proti človečnosti ter Mladića spoznalo za krivega – tako kot tudi v vseh preostalih točkah obtožnice, ki ga je bremenila zločinov proti človečnosti v obliki združevanja z zločinskim namenom ter pregona, iztrebljanja, umorov, deportacij in nečloveškega ravnanja, ter vojnih zločinov v obliki umorov, terorja, nezakonitega napada na civiliste in zajetja mednarodnih opazovalcev in pripadnikov sil ZN Unproforja za talce med vojno v BiH med letoma 1992 in 1995, vključno z najdaljšim obleganjem in obstreljevanjem nekega mesta v novejši zgodovini, Sarajeva.

Sodišče je med drugim presodilo, da so bili Mladićevi zločini storjeni v okviru zločinskih načrtov, katerih cilji so bili pregnati bošnjaško in hrvaško prebivalstvo z nekaterih območij BiH, teroriziranje civilnega prebivalstva v Sarajevu, genocid v Srebrenici ter zajetje talcev. V njih so bili udeleženi politični in vojaški voditelji bosanskih Srbov, vloga obdolženca pa odločilna. Čeprav se je pri tem povezoval tudi s predstavniki Srbije, jih haaško sodišče kljub omembi ni uvrstilo med udeležence zločinov. Zato je po izreku sodbe glavni haaški tožilec Serge Brammertz še enkrat zatrdil, da je Mladićeva krivda samo njegova in da ne gre za sodbo srbskemu narodu, kot bi jo želeli razumeti nekateri Bošnjaki, ki jih danes ni zadovoljil del razsodbe o obtožbi genocida v omenjenih šestih bosanskih občinah.

Mladićev izpad

Izrek sodbe s skrajšano obrazložitvijo predsednika senata Alphonsa Orieja ni minil brez zapletov. Mladić, ki je po navedbah odvetnikov kljub domnevno načetemu zdravju po treh lažjih možganskih kapeh vztrajal, da bo pri izreku navzoč, je branje prekinil z izgovorom, da mora na stranišče. Podaljšani premor se kljub zahtevi obrambe ni končal s preložitvijo izreka, saj je Orie verjel zdravnikom, da se zdravstveno stanje obtoženca ni nenadno nevarno poslabšalo, je pa njegov izpad s kričanjem »To je laž!« pospremil z odločitvijo, da ga odstranijo iz sodne dvorane. Mladić je tako obrazložitev in razsodbo spremljal po videopovezavi in ob pomoči prevajalca v posebnem prostoru z zdravnikom in medicinsko sestro, tako da kamere niso snemale njegovih odzivov. Pred sodiščem v Haagu ter tudi v Srebrenici in prej omenjenih občinah so se ob neposrednem prenosu izreka sodbe zbrali številni ljudje in pripadniki bošnjaških civilnodružbenih gibanj, ki si prizadevajo za zadoščenje in katarzo po zagrešenih zločinih v BiH. S podobo živega okostnjaka, ki je med vojno po medijih opozoril svet na koncentracijsko taborišče v Prijedoru, je bil med njimi v Haagu Fikret Alić. Tam je obsodbo spremljal tudi Mladićev sin Darko, ki je novinarjem pred izrekom dejal, da je njegova družina pripravljena na kakršno koli odločitev sodišča, po razsodbi pa napovedal pritožbo.

Infografika: Pred haaškim sodišcem obsojen vsak drugi