Nedavno ustanovljeni Center za kreativnost je nacionalni projekt, namenjen spodbujanju dejavnosti in razvoja kulturnega in kreativnega sektorja v Sloveniji. Vzpostavili so ga tudi s pomočjo sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, vreden pa je več kot deset milijonov evrov. Približno polovico te vsote bodo v prihodnjih petih letih namenili za delovanje samega centra (tudi za pet zaposlitev), polovico pa bodo razdelili na razpisih. Ob začetku delovanja centra so konec minulega tedna pripravili tridnevno mednarodno konferenco, ki je ponudila vpogled v trenutne razmere na področju »kulturnih industrij« pri nas in po svetu.
Spored srečanja se je tako v četrtek začel s predstavitvami stanja na različnih področjih, ki se umeščajo pod splošno oznako kulturnega in kreativnega sektorja, od popularne glasbe, digitalne kulture in filma do arhitekture, oblikovanja, mode in kulturnega turizma. Če bi hoteli poiskati kakšne skupne poudarke, bi lahko rekli, da so na vseh omenjenih področjih prisotni premalo izrabljeni potenciali, ki bi za razvoj potrebovali tudi stabilno in sistematično (seveda predvsem finančno) podporo. Prav tako se slovensko okolje slabo zaveda svojih specifičnih prednosti ter raje posnema zglede iz tujine, ki pa ne dajejo nujno najboljših rezultatov.
Težave z vrednotenjem
Na okrogli mizi, ki je sledila pregledom in jo je vodil Andrej Srakar, so se govorci posvetili različnim izzivom kulturnega in kreativnega sektorja, med katerimi je tudi, da ni enotne definicije, kaj spada vanj, kar otežuje statistična ovrednotenja in primerjave. Kot je ugotovil Damjan Kavaš z Inštituta za ekonomska raziskovanja, gre v osnovi za dejavnosti na presečišču umetnosti, kulture, gospodarstva in tehnologije, ki so izrazito vezane na zaščito intelektualne lastnine in so med seboj tudi močno prepletene. Hkrati gre za panoge, ki so se izkazale kot precej odporne proti gospodarski krizi; ta je sicer najbolj prizadela arhitekturo, nenehno rast pa ima vsa leta industrija videoiger in programske opreme – kajti tudi to področje spada med kreativne industrije, nekateri pa prištevajo sem še oglaševanje in medije, od tiska do televizije. Če uporabimo tako razširjeno opredelitev, je samo v Evropi v tem sektorju zaposlenih več milijonov ljudi, je dodala Christina Enichlmair z Avstrijskega inštituta za raziskovanje MSP. Sicer pa to področje ni odporno zgolj proti krizam, saj ga ni prizadela niti digitalizacija, je še pristavila Elisabetta Airaghi iz belgijskega KEA: »glavni igralci«, kot so na primer velike galerije in večji producenti, so namreč ohranili moč in vpliv.
Temeljno vprašanje druge okrogle mize je bilo, kako zagotoviti, da bo Center za kreativnost ponudil več od tega, da se z denarjem iz drugih virov nekako »dokapitalizira« podhranjeno ustvarjalnost, kot se je izrazil moderator Stojan Pelko. Svoje izkušnje sta delila Eva Roolker iz nizozemske Fundacije za kreativne industrije, ki je pojasnila, da finančno podpirajo predvsem izmenjevanje idej in znanja, ter Jorma Sarv iz estonskega Creativity Lab; ta je poudaril, da se glede na raziskave vsak v kulturo vloženi evro povrne štirikratno, zato je v središču njihovih prizadevanj nenehno dopovedovanje, da mora biti kultura v jedru vsake politike, kar so postopoma sprejeli tudi – politiki. gb
