Že novinarji so ob njegovem govoru v Cankarjevem domu zaslutili naslednjo kandidaturo. Mediji z vseh strani »kričijo«: bo šel na državnozborske volitve, ne bo šel na državnozborske volitve. Ima stranko, vendar ne na državni ravni. Jo ima, pa nima prave mreže. Je sposoben, ni sposoben. Je desničar, je levičar. Je novi obraz, ni novi obraz. Bo prišel v parlament, ne bo prišel, če pa bo, bo samo z nekaj odstotki. Je neodvisen kandidat. Ne, je samo nova Kučanova prevara, razsvetljuje »svoje«, nekdanji goreči komunist, ki vidi v prihodnost. Čeprav bi Šarec postal predsednik države, se ne bi izognili nevarnosti iz Murgelj… Človek skoraj ogluši od toliko hrupa.
»Ne potrebujemo novih obrazov,« je odločen Karl. »Ne potrebujemo jih,« ponavljajo strankarski veljaki drug za drugim. »Novi obrazi v svoji naivnosti obljubljajo vse, česar ne morejo potem izpolniti.« Kaj pa izkušeni stari? Obljubljali so nam že marsikaj, od Švice do pokojnin po 1000 evrov. V Šarčevo naivnost ravno ne verjamem. V kampanji tudi ni ničesar obljubljal. Nakazal je samo pot, po kateri bi po njegovem mnenju prišli do potrebnih sprememb. (Da ne bo pomote, tudi ne verjamem, da je naš »mesija«.) Poudarjal je aktivno reševanje problemov. Če spremljam seje parlamenta in delovnih teles, dolgo razpravljanje, ki je večkrat namenjeno samo sebi, interpelacijo za interpelacijo, nagajanje in neupoštevanje namesto sodelovanja, ga razumem. Prav tako razumem stare obraze, da želijo še naprej ohranjati svoje položaje. Imeti oblast in denar. Nekateri so tudi prepričani o nepogrešljivosti in nezamenljivosti.
Trenutno še nihče ne more vedeti, kaj bo drugo leto na parlamentarnih volitvah. Verjetno tudi kamniški župan ne. Vse je samo ugibanje. Stari obrazi pa že morda pripravljajo strategije za spopad z morebitnimi »novimi«. Bog nam pomagaj.
Polona Jamnik, Bled