Charles Manson, eden najbolj zloglasnih kriminalcev v ameriški zgodovini, je skoraj petdeset let po zverinskih pokolih v Los Angelesu še vedno vzbujal zanimanje javnosti, obsedene s knjigami, filmi in teorijami zarote o njem in njegovi »družini«. Da bo o njem posnel film, je pred kratkim napovedal tudi kultni režiser Quentin Tarantino.
Manson je postal »zvezdnik« še v času pred internetom in televizijskim predvajanjem v živo, ki je kasneje v medijsko orbito izstreljevalo številne prestopnike in zločince. Brutalni umori so do tistega trenutka v ameriški zgodovini pritegnili največ pozornosti medijev in javnosti. To je bil tudi najdražji in najdaljši sodni postopek za umor dotlej, v njem pa so, kar se zgodi redko, morilci zasenčili žrtve. Za to je bilo več razlogov – umori so bili izjemno srhljivi, divji, že skoraj živalski (tako jih je opisal glavni tožilec), povečini so morile izjemno mlade ženske, med žrtvami pa so bili tudi bogati zvezdniki.
»Vsi smo bili Charlie«
Manson je sredi 60. let prejšnjega stoletja postal idol mnogih mladih »izgubljenih duš« iz časa hipijev, ki so iskali več, kot so jim lahko dali njihovi predpotopni in nazadnjaški starši, ki se jim ni niti sanjalo, v kakšnem svetu živijo njihovi otroci. »Ukradel nas je našim staršem in nas vrnil nam samim. Notranje smo postali močni. Morda smo res živeli v različnih telesih, a smo bili v umu in duhu zgolj eno,« je vero vanj opisala ena od njegovih privrženk. V kult je mlade vabil s seksom in drogami, ranč, na katerem so skupaj živeli, pa je bil pravi raj za najstnike – skupaj so peli, ljubili, živeli. In ubijali.
»Za Charlieja smo opustili vse. Jaz nisem več obstajal, postal sem Charlie. Tudi ostali so izginili. Vsi smo bili Charlie,« je povedal Brooks Poston, ki je kult zapustil še pravi čas. »Zame je bil Jezus Kristus,« so ga slavili drugi. In tako je mislil tudi Manson sam. »Za vaše grehe sem molil 2000 let. Dal sem življenje in lahko ga vzamem. Umrl sem na križu,« je razlagal tistim, ki ga hoteli poslušati. Obseden pa ni bil zgolj z odrešenikom sveta, temveč tudi z Beatli, ki naj bi ga nagovarjali prek svoje glasbe. Na podlagi njihove pesmi Helter Skelter je skušal sprožiti apokaliptično rasno vojno, po kateri bi temnopolti izbrisali belo raso z obličja Zemlje. A ker zaradi pomanjkanja izkušenj ne bi znali voditi sveta, bi to prepustili peščici belcev, ki bi vojno preživeli. Svetu bi tako zavladal on sam.
Načrtovali tudi smrt Elizabeth Taylor in Franka Sinatre
Svojim mladim privržencem, s katerimi je upravljal kot z marionetami, je tako avgusta leta 1969 naročil, naj morijo v bogati belski soseski v Los Angelesu. Na domu režiserja Romana Polanskega so Charles Watson, Susan Atkins, Patricia Krenkwinkel in Linda Kasabian brutalno ubili pet oseb in še nerojenega dojenčka, ki ga je nosila igralka Sharon Tate. Na žrtvah so našteli skupno 169 vbodnih ran. Da bi preusmerili pozornost in spodbudili začetek državljanske vojne, so stene s krvjo ubitih popisali z besedami »svinje«, »smrt svinjam« in »helter skelter«. (Utopičen) načrt Mansona je tako bil, da bodo belci ob najdbi trupel in napisov predvidevali, da so za umore krivi temnopolti, sovraštvo med rasama pa naj bi eskaliralo do globalnega spopada, po katerem bi Manson postal voditelj sveta. Dan kasneje je šest njegovih privržencev vdrlo še v vilo poslovneža Lena LaBiance, kjer so ubili njega in njegovo ženo. Na njihovem seznamu za odstrel so bili tudi Elizabet Taylor, Tom Jones in Frank Sinatra, a jih je policija prej prijela.
Manson in njegovi štirje privrženci so bili obsojeni na smrtne kazni, a so jih po njihovi začasni odpravi v Kaliforniji spremenili v dosmrtni zapor. Povezavo z umori Manson še vedno zanika. »Lahko te zaprejo v kletko ali pa pribijejo na križ. A na koncu še vedno zgolj preganjajo odsev samega sebe, tisto, kar najbolj sovražijo pri sebi. Sem le odsev tistega, kar drugi želijo videti. In plačati moram za vaše grehe,« je ob 45. obletnici umorov v intervjuju pridigal novinarju revije Rolling Stone. Čaščenje Mansona se po obsodbi ni končalo. Mladi so ga oboževali, oblačila z njegovo podobo, s katero je spominjal na Jezusa Kristusa ali Che Guevaro, so šla za med, večkrat so ga skušali tudi spraviti izza rešetk. S svojimi norimi očmi in kljukastim križem, vrezanim med oči, je strmel z naslovnic ameriških revij. Predstavljal naj bi upor proti konformizmu, mladi generaciji pa polagal na srce, da jih je sistem, ki naj bi jim pomagal, v resnici prodal in zavrgel. Vam je to kaj znano? Revolucija, za katero se je domnevno boril Manson, pa čeprav je bil v resnici zgolj s seksom obseden in krvi željan psihopat, se nikoli ni zares končala, vsakih nekaj let pa jo s slabšanjem položaja mladih v svetu znova obujajo. In zgodba »preroka«, ki ponuja drugačno alternativo izgubljenim mladim dušam, znova postane aktualna.
