Upravnemu odboru Prešernovega sklada se je zazdelo, da je dosedanja podoba neprimerna času in potrebna prenove. Pripravili in izpeljali so anonimni natečaj ter izbrali najboljši predlog – in sicer tistega oblikovalke Vesne Vidmar. Takoj po odločitvi komisije se je pojavilo nestrinjanje z izbiro in mnenje o (ne)pravilnosti izbrane rešitve. Komentarji so utemeljeni, saj je razpisnim zahtevam ustrezala večina predlogov. Problem so bila gotovo že slabo opredeljena merila za ocenjevanje: vsebinska ustreznost predloga z razpisano temo, enostavna prepoznavnost, nezamenljivost, izvirnost in sodobnost, likovna čistost ter medsebojna povezanost elementov. Kako torej izbrati zmagovalno rešitev? Po čem se ta razlikuje in je boljša od drugih? Žirija je svoj izbor sicer utemeljila, a dvomi so ostali.
Polemike je treba dopolniti z vsaj dvema pomislekoma. Prvi je gotovo vprašanje, ali je bil natečaj sploh upravičen. Ali dosedanja podoba, ki sta jo leta 1985 zasnovala Miljenko Licul in Ranko Novak, priznana (s priznanji, tudi Prešernovimi) slovenska oblikovalca, ne zadošča več? Ali mogoče ne ustreza kriterijem aktualnega razpisa? V čem je sprememba boljša? Ali gre pač le za spremembo samo? Ali ni prav, da se kvalitetno ohrani in se prav na dolgoletnosti (tradiciji) gradi prihodnost? In ali ni ob pomanjkanju denarja za konkretne projekte kulturnega sektorja nehigienično financiranje nove celostne grafične podobe sklada, če imamo že obstoječo, ki morebiti ni povsem aktualna, je pa popolnoma ustrezna – torej ustreza vsem razpisnim kriterijem (in še več).
Drugi pomislek ob izbrani rešitvi se nanaša na to, da so Prešernove nagrade najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti pri nas; prejmejo jih ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico. Torej gre za nagrade nacionalnega pomena, ki si kot takšne zaslužijo tudi ustrezno kakovostno podobo.
Predsednik društva oblikovalcev Slovenije Jurij Dobrila je zato kritičen: »Izbrana rešitev predstavlja novo, oblikovalsko precej zanimivo, morda celo simpatično podobo pesnika, ki je simbol naroda – dokončno povsem brez dostojanstva. Veseli me, da ministrstvo za kulturo vedno lahko najde primerna sredstva in da svojo pozornost namenja tudi oblikovanju. Vendar gre ponovno za zadevo, ki se dogaja onkraj dejanskih potreb in problemov strokovne civilne družbe. Ta natečaj bi bilo bolje izpeljati kot anketni proces, ki bi morda privedel do nekega tehtanja o morebitni spremembi enkrat v prihodnje. Argument, da je neko reč, ki traja že 32 let, treba zamenjati, je povsem nesprejemljiv! Če se menja podoba Prešernovega sklada na dobrih trideset let, bi seveda upravičeno pričakoval, da bo v kratkem zamenjan tudi spomenik pri Tromostovju. Mislim, da je tam že 110 ali celo več let. Zdaj bi bil res čas, da se razgaljeno damo pobarva v mavrično oblačilo. Tako bi bila podoba kipa usklajena z novo podobo Prešernovih nagrad.«
