Poznate kak slovenski pop, rock ali pač ljudski napev, ki vsebuje besedo vijolična? A ne imena cvetlice, kajti tovrstnih napevov je vendarle nekaj, vključno s hitom zasedbe Niet. Barvo mislimo.
Kot je navrglo brskanje po bazi prijavljenih del Sazasa, med slovenskimi glasbenimi deli naslova z vijolično barvo ni. A brez razburjenja! Tudi v svetovni zakladnici je tovrstnih primerov malo. Kajti tako v slovenščini kot v angleščini je vijolična (violet) nekaj drugega kot škrlatna, torej po angleško purple. Barva kraljev je v svetovnem merilu doživela vsaj dve veliki posvetili. Purple Rain Princea in Purple Haze Jimmyja Hendrixa. Domača scena se s škrlatno ni okoristila, občutje škrlatnega je med slovenskimi izvajalci redko. Obstaja vsega nekaj poskusov, med drugim tudi eden Marijana Smodeta iz leta 1996 z naslovom Kakor škrlatni dež. Podobno velja za oranžno. Vsega pet naslovov te vrste je na voljo. Poleg komada z naslovom V ogledalih živijo oranžne zračne ribe, ki se ga je domislil Aldo Kumar, profesor glasbe na AGRFT, pozornost budi tudi komad Oranžna abstinenca Aleša Cepuša, celjskega literata, ki je kot glasbenik bolj znan kot Alex Bas.
Malo več rumene in še več rdeče
Nekaj več, približno 30, je rumenih pesmi. Med njimi najdemo tudi že ambicioznejše poskuse prvokategornikov, na primer Edvina Flisarja s komadom Leti balon rumeni, Brendija z Rumeno oblekco, Zorana Predina z Rumenim bliskom ali Domna Kumra z Rumenim tiskom. Že na prvi pogled »protestna narava« besedila terja podrobnejši ogled. V njem Kumer omenja, da je podkupil Portorož (festival), in ponudi rime tipa: »Danes je glavni trač, kdor ne brzda svojih hlač.« V nasprotju z do zdaj omenjenimi barvami o rumeni obstaja tudi tako imenovana narodna pesem. Vse rožice rumene se ji reče, vendar je v kategoriji rumene nemara ni čez beneško narodno Vince rumeno, ki so jo proslavili Beneški fantje. »Dole, dole, dole, dole, dole, dole, vince rumeno, pijmo ga le!« je refren, ki ga vedno godi slišati.
Beneški fantje so obenem resni favoriti tudi za najpriljubljenejšo skladbo v slovenščini, ki omenja rdečo. Rudeči cvet (ljubezen je razvnel) je seveda to, čeravno gre za priredbo sanremovske popevke La colpa fu iz leta 1956, ki jo je zapel italijanski pevec šlagerjev Ugo Molinari. Rdeča konkurenca je bistveno večja od vseh do zdaj obravnavanih barv. 147 je prijavljenih pesmi s to barvo v naslovu, med njimi pa poleg številnih naslovov, posvečenih nageljnom, naletimo na narodno Oblaki so rdeči, žalostinko o vojni, ki med drugim pravi: »Oblaki so rdeči, kaj nek' pomenijo? Da vsi mladi fantje na vojsko pojdejo.« Isti naslov komada ima tudi Janez Zmazek, ki pa opisuje vsakdan brez veznika, ki na koncu malodane rešilno umre. Manj je jasno, kaj so hoteli povedati Kalamari s komadom V vetru rdečih zastav. V konkurenci je tudi Janez Bončina - Benč z Nosila je rdečo rožo, predvsem uvodoma na Bacila je sve niz rijeku spominjajoč komad Indexov o 16-letni ljubimki. Vseeno se zdi, da se je po dosegu pesmi Beneškim fantom najbolj približal Brendi z Rdečo rožo utrgal bom zate, ne gre pa pozabiti Marka Breclja in komada V rdečem baru.
V zeleni največ hitov
Kot se spodobi za malodane nacionalno slovensko barvo, je zelena z 233 primeri v slovenski diskografiji zastopana izrazito. In zelena je, zdi se, dala največ hitov. V to kategorijo navsezadnje spadajo tako Lipa zelenela je, ki je nemara največkrat izvajana slovenska narodna, kot Prišel je zeleni Jurij, Dekle na vrtu zelenem sedi, Roža na vrtu zelenem cvete ali Gozdič je že zelen, priljubljen pogrebni napev, ki je v izvedbi izseljeniških pevk Josephine Lausche in Mary Udovic tudi ena prvih na gramofonsko ploščo odtisnjenih slovenski pesmi iz 20. let prejšnjega stoletja. Gospe sta posneli zadevo za Columbia Records. Travnikov, gozdov, planin in druge narave je v slovenski glasbi obilo. Sploh v narodni glasbi, kar zadeva pop produkcijo, je zmagovit zeleni komad nemara vendarle Zelene livade s teboj, s katerim se je proslavil Ivan Hudnik.
Na podoben način, kot se najbolj uspešen pop komad, ki omenja modro, zdi Zabloda moja v modrih kavbojkah Hazardov. Tudi ta tekst je tako kot Zelene livade napisal Dušan Velkaverh. Zanimivo je, sploh v primerjavi z zeleno, da na temo modre malodane ni ljudske pesmi, prav tako ob razmeroma številnih (140) primerkih komadov, ki modro omenjajo v naslovu, ta barva niti ni dala veliko hitov. Tri korake v modro je zelo dober tekst Elze Budau za popevko Braca Korena iz leta 1969, a je manj znan komad. Nekaj bolj razvpita sta Tisoč modrobelih rožic Zorana Predina, komad o medicinskih sestrah, in pa Hotel modro nebo Kingstonov, medtem ko se predvsem niso obnesli številni poskusi z modrimi očmi.
Veliko črnih kosov
Seveda obstajajo številni odtenki in podbarve, kot je na primer siva, s katero se je proslavili Aleksander Mežek s komadom Siva pot, podobno pomemben za Pando je komad Sive ceste. A podrobneje obravnavajmo samo še črno in belo. Najprej o črni, ki je na najbolj tradicionalen način verjetno omenjena v napevu: Pleši, pleši črni kos, (kak' bom plesal, če sem bos?). In to ni edini komad o kosu. Izrazito zimzelen je Moj črni konj Rafka Irgoliča, sicer so pa po črni, ki jo najdemo v 229 primerih slovenskih napevov, bolj kot narodnjaki posegali pop in rock izvajalci. Navedimo nekaj izrazitih primerov: Črni Peter Marka Breclja, Črn tulipan Big Foot Mame, Črni konji čez nebo Gala Gjurina v izvedbi Matevža Šaleharja - Hama, Črna luknja Sokolov in seveda Črna kitara Vlada Kreslina, ki je verjetno najbolj razvpit črn slovenski pop komad, čeravno bi se komu zdel boljši Kreslinov komad Tisti bejli grm, s katerim odpiramo zadnje poglavje.
Poglavje o beli. Barvi zamaknjenosti, ki je največkrat omenjena barva v slovenski diskografiji. Ki je hkrati tudi v naslovu najbolj znane prekmurske narodne: Vsi so venci bejli. Seštevek vseh uporabljenih sklonov bele barve navrže blizu 500 naslovov! Ne da se povedati, kaj vse belega je končalo v besedilih. Od božiča prek ladij in ptic do piva. A favorit je nemara samo en. Bela snežinka, izvorno komad o sneženju na jadranskem otoku Susak, od koder je bil njen avtor Mario Kinel.
