Komajda smo se izvlekli iz ene volilne kampanje, nekako preživeli to puščobno medijsko kmetijo in mučilnico duha, že nas je – le kak dan ali dva po klavrni izvolitvi predsednika države – zajel nov udarni val, kampanja za parlamentarne volitve 2018. Startno pištolo je sprožil kar sirski begunec Ahmad Šamieh, ne da bi prav dobro vedel, kdo mu jo je v nenadni zmešnjavi okrog njegove deportacije preračunljivo potisnil v roke. Kakorkoli: iznenada je počilo, sledilo je nekaj prerivanja in histeričnega kričanja, atmosfera se je na mah pregrela kot v kakšnem primestnem bifeju ob pozni uri, s primerom nesrečnega Sirca se je začela ukvarjati vsa država. Maske so padle, vsaj za kak dan, v običajni igri političnih slepih miši je nekdo piskal prosti stel, vsi so se v trenutku razporedili na svoje okope in dali vedeti, da bo kampanja surova in vulgarna, da se ne bo udarjalo le pod pasom, ampak tudi povsem pri tleh, skratka, pred nami je še ena blatna kopel nacije. Jo bomo preživeli? Jo bo preživel Ahmad Šamieh? Če bi vprašal mene, bi mu rekel: »Ne čakaj na maj (ali junij), temveč beži, samo beži!« Če imaš kam, seveda…
Povzemimo: ko je po dveh letih neuspešnega prosjačenja za azil Šamieh »izčrpal vse pravne možnosti«, mu je bil izdan nekakšen sklep o izročitvi »prvotni državi«, Hr...