Zakaj ni sprejet operativni program varstva pred hrupom?

Živim ob Bleiweisovi cesti v Ljubljani, kjer je dnevno povprečje pretoka motornih vozil približno 35.000 oziroma 1.500 vozil na uro. Štiripasovnica je le 60 centimetrov oddaljena od roba naše stavbe. Po podatkih strateških kart cestni hrup tu presega dovoljene vrednosti za 10 dB in hrup železniškega prometa za 13 dB. Dodatno so tukaj še emisije zaradi izpušnih plinov, pa prah. Če bomo zaradi vsega tega hrupa oglušeli, nam ne bo dolgčas, kratkočasile nas bodo vibracije, ki jih povzročajo predvsem tovornjaki in težki tovorni vlaki. Verjamem, da je takšnih stavb v Ljubljani še precej.

V iskanju rešitve čezmernega hrupa v našem bivanjskem okolju sem bila v preteklih letih v osebnem, telefonskem ali korespondenčnem stiku s številnimi odgovornimi za to področje na MOP-u (direktorico direktorata za okolje; odgovorno osebo za pripravo nove uredbe o hrupu in operativnega programa varstva pred hrupom na direktoratu za okolje; pooblaščeno osebo na sektorju za okolje in podnebne spremembe), na Inšpektoratu RS za okolje in prostor (v. d. glavne inšpektorice; direktorjem inšpekcije za okolje in naravo; vodjo območne enote Ljubljana), na ARSO-u (direktorico urada za varstvo okolja in narave), na MOL-u (vodjo oddelka za varstvo okolja; strokovnjakom za okolje na oddelku za varstvo okolja), na Slovenskih železnicah (pomočnikom direktorja SŽ; odgovorno osebo za okoljsko politiko; pomočnikom direktorja; pomočnikom generalnega sekretarja), na ministrstvu za zdravje (višjo svetovalko na direktoratu za javno zdravje; vodjo sektorja za okolje), na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in drugod. O problematiki smo obveščali tudi varuhinjo človekovih pravic. Četudi so nekateri sogovorniki pokazali razumevanje za naš problem, so kot glavno oviro za ukrepanje izpostavili nesprejeti operativni program varstva pred hrupom. Nihče ni za nič odgovoren, nihče ni kriv. Dobrohotno so mi celo svetovali, naj si poiščemo novo domovanje, v bolj mirnem okolju.

Ko sem končno dojela pomen pregovora »Sam si pomagaj in Bog ti bo pomagal«, sem se začela dodatno izobraževati, predvsem na področju hrupa in delovanja javne uprave, specializacija: ministrstvo za okolje in prostor.

V tem času sem kar hitro opravila svoj prvi izpit pri predmetu evropska direktiva o hrupu 2002/49/ES. To direktivo je bila Slovenija dolžna privzeti v svoj pravni red, ko smo se pridruževali Evropski uniji davnega leta 2004, torej pred 13 leti. S prenosom direktive se je Slovenija zavezala, da bo izvajala vse naloge zaščite pred hrupom, ki izhajajo iz te direktive. Še več, direktiva govori tudi o aktivnem vključevanju javnosti pri pripravi tako zakonodaje kot tudi operativnih planov glede hrupa, in to od samega začetka. Pa se Slovenija po 13 letih te obljube drži?

Poglejmo nekaj dejstev. Zagreb, na primer, je letos sprejel  operativni program varstva pred hrupom za ceste, železnice in industrijo. Republika Hrvaška je postala polnopravna članica EU 1. 7. 2013, torej po 1. krogu strateškega kartiranja. Strateška karta hrupa za Zagreb je bila narejena leta 2014, zdaj, leta 2017, pa so nas Hrvati prehiteli tudi pri izdelavi operativnega programa varstva pred hrupom. Operativni program je izdelalo pooblaščeno podjetje DARH2, ki ima velik ugled tudi v evropskem merilu. V pripravo programa so vključili tudi javnost. Kako pa je pri nas?

 Slovenija je po prijavi mednarodnega okoljskega centra Alpe Adria Green 30. 9. 2016 prejela prvi opomin evropske komisije (uradni opomin, angl. a letter of formal notice, kršitev št. 2016/2098) zaradi neizpolnitve obveznosti iz 2., 4., 5. in 7. odstavka 8. člena ter 2. odstavka 10. člena v povezavi s prilogama V in VI direktive 2002/49 evropskega parlamenta in sveta o ocenjevanju in upravljanju okoljskega hrupa. Vlada RS je nato na svoji 111. redni seji, 24. novembra 2016,  potrdila odgovor komisiji, v katerem se Slovenija zavezuje, da bo v prvi fazi zagotovila izdelavo oziroma revidiranje strateških kart hrupa za poselitveni območji MOL in MOM na podlagi prometnih obremenitev v letu 2016 in temu primerno začela postopek javnega naročanja v mesecu decembru 2016. Slovenija se je tudi obvezala, da bo realizirala izdelavo 3. faze strateških kart hrupa, skladno z obveznostmi, ki izhajajo iz evropske direktive 2002/49/EU, predvidoma do konca junija 2017. Ministrstvo za okolje in prostor je o napredku obveščalo evropsko komisijo februarja, maja in junija 2017. V teh poročilih ministrstvo predvsem zagotavlja, da odpravi te kršitve daje izjemen pomen in da je izdelava operativnega programa varstva pred hrupom med njihovimi glavnimi prioritetami. Ministrstvo poroča o problemih javnega naročila za izdelavo strokovnih nalog, komisijo obvešča o vzpostavljanju medresorske delovne skupine, uvodnih sestankih, evidenčnem javnem naročilu, strukturiranju vsebin operativnega programa v pet skupin, ponovnih sestankih medresorske delovne skupine, osnutkih poglavja operativnega programa za ceste zunaj območij Ljubljane in Maribora ter napoveduje, kaj vse bodo še storili do konca avgusta 2017. Ministrstvo se je tudi obvezalo, da bo komisijo o napredku obveščalo vsaka dva meseca, vendar podatkov o poročilih po mesecu juniju 2017 ministrstvo ni želelo razkriti.

Zdaj, v letu 2017, bi moralo ministrstvo izdelovati že tretji operativni program za območji Ljubljane in Maribora, izdelalo pa ni še nobenega. Zamujamo torej že 10 let.

 Poročila ministrstva za okolje in prostor evropske komisije očitno niso zadovoljila in tako se postopki zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz prava EU nadaljujejo. Slovenija po mnenju evropske komisije od septembra 2016 ni dosegla zadostnega napredka, zato ji je 5. 10. 2017 poslala že drugi opomin. V tem obrazloženem mnenju (angl. reasoned opinion) evropska komisija Slovenijo poziva, naj sprejme karte hrupa (direktiva 2002/49, člen 7) in akcijske načrte o hrupu v okolju (direktiva 2002/49, člen 8). Republika Slovenija namreč še vedno ni pripravila akcijskih načrtov za dve strnjeni naselji (MOL in MOM) ter za večino glavnih cest in glavnih železnic, poleg tega ni popravila zastarelega akcijskega načrta za glavne ceste in glavne železnice zunaj strnjenega naselja Ljubljana. Zdaj ima Slovenija na voljo dva meseca za odgovor (vir: Press Release Database, Bruselj, 4. 10. 2017). Prav smešna je trditev, da Slovenija aktivno sledi zastavljenemu časovnemu načrtu, da bi svoje obveznosti čim prej izpolnila ter odpravila kršitev, in da načrtuje javno obravnavo operativnega programa varstva pred hrupom v mesecu novembru (vir: MOP, 11. 10. 2017).

Bo ministrstvo zmoglo opraviti to nalogo? Če ne, lahko sledi Sloveniji tretji opomin. Če ne bo odgovora ali pa bo odgovor nezadosten, komisija vloži tožbo pred sodiščem z zahtevo po začetku sodnega postopka. Končno lahko komisija zadevo preda evropskemu sodišču in predlaga plačilo pavšalnega zneska in/ali denarne kazni, ki nikakor ni majhna in ki jo bomo seveda poravnali slovenski davkoplačevalci.

 Po uredbi o ocenjevanju in urejanju hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 121/2004) je ministrstvo za okolje in prostor  (2. odstavek 6. člena  te uredbe)  pristojno za izdelavo in revidiranje strateških kart hrupa ter tudi za izdelavo operativnega programa varstva pred hrupom (3. odstavek 7. člena te  uredbe).  Ker je operativni program ključen dokument, ki zavezuje upravljalce hrupa, da zmanjšujejo presežene vrednosti hrupa v okolju na samem viru,  in s katerim Slovenija zamuja že šest let, želimo odgovore na nekaj vprašanj:

 1. Ali je Vlada Republike Slovenije po 24. 11. 2016 potrdila spremembe akcijskega načrta (sprememba časovnice in strokovnih podlag),  o katerih je ministrstvo za okolje in prostor obveščalo evropsko komisijo?

2. Ali so nove karte hrupa za Ljubljano že izdelane, če ne, kdo jih izdeluje in v kateri fazi priprave so?

3. Ali ministrstvo kljub obrazloženemu mnenju evropske komisije vztraja, da se bo operativni program varstva pred hrupom pripravljal na podlagi starih kart hrupa iz leta 2012? Spomnimo, da se je MOP v odgovoru na prvi opomin v novembru 2016 zavezalo, da bosta operativna programa varstva pred hrupom za aglomeraciji Ljubljane in Maribora izdelana na podlagi novih strateških kart hrupa do  30. junija 2017, in to na podlagi prometnih podatkov za leto 2016.

4. Dva meseca za odgovor na obrazloženo mnenje je kratek čas, še posebej če morda osnutek operativnega programa še ni končan. Namerava ministrstvo tudi ta rok podaljševati in odlašati z obveznostjo?

 5. Kako boste v javno obravnavo operativnega programa varstva pred hrupom za Mestno občino Ljubljana vključili tudi javnost, kar načrtujete v mesecu novembru? Prav gotovo so vam znana določila aarhuške konvencije, ki  javnosti jamči pravico do dostopa do okoljskih informacij, sodelovanja pri sprejemanju okoljskih predpisov,  ki so pomembni za ohranjanje zdravega življenjskega okolja, in sodnega varstva v okoljskih zadevah. Ali boste sledili določilom direktive 2002/49 EU, ki predvideva, da ima javnost možnost sodelovati v vseh fazah (člen 9)?

Spoštovana ga. Bolte, generalna direktorica direktorata, g. Kvasič in druge odgovorne osebe z ministrstva, neizpolnjevanje evropskega prava ne pomeni le kršitve zavez, ki jih mora Republika Slovenija izpolniti, in ne samo »odkljukati«. Ravno to boste storili, če boste operativni program pripravili na podlagi starih podatkov iz leta 2012.  Okoljska zakonodaja ni sama sebi namen – njen namen je predvsem zaščititi  prebivalstvo pred čezmernimi vrednostmi hrupa, katerega škodljivi učinki so vam nedvomno znani. Se kdo vpraša o bremenu bolezni in tudi finančnih posledicah? Dovolj je prebrati kakšno publikacijo Nacionalnega inštituta za javno zdravje ali morda publikacijo Svetovne zdravstvene organizacije Night noise guidelines for Europe (2009).

Področje hrupa pa ni edini problem, ki ga MOP ne rešuje ažurno. Na dan 9. 10. 2017 je imel direktorat za okolje zaradi nespoštovanja okoljske zakonodaje pri komisiji 31 odprtih postopkov.  Sicer pa, zakaj se sploh obremenjujemo z onesnaževanjem okolja (tudi s hrupom), saj je ga. Irena Majcen, ministrica za okolje in prostor, prepričana, da »narava po določenem času zna sanirati vse« (tiskovna konferenca 27. 6. 2017). Ali potemtakem sploh potrebujemo okoljsko zakonodajo? Take ministrice in takega direktorata za okolje prav gotovo ne potrebujemo! In kje je tu predsednik vlade, ki bi moral potegniti ustrezne poteze? Skrajni čas je, da se na okoljskem ministrstvu za to stanje poišče osebno odgovornost ljudi, ki so za svoje slabo delo odlično nagrajeni.