Kdor ima v sebi vsaj malo navdušenja nad kriminalkami, je najbrž natančno seznanjen ne samo s konceptom serijskega morilca, ampak tudi z vso psihologijo, ki spremlja ta fenomen.
Kaj smo se iz filmov, knjig in nadaljevank torej naučili o tovrstnih zločincih? To, da so večinoma moškega spola in da njihove umore večkrat spremljajo gnusni obredi. Da jih branilci zakona dolgo lovijo, saj so izjemno inteligentni. Uspe jim le, ko si morilci tega sami želijo. In pogosto si tega res želijo – te vrste psihopati namreč hrepenijo po priznanju za svoje, po lastnem mnenju genialne zločine. Nazadnje se izkaže, da je kriv prijazen, verjetno belopolt moški iz soseske, morda malce zadržan, a prijazen, celo očarljiv, predvsem pa na videz neškodljiv. Pošast, ki je ob dnevni svetlobi ne prepoznamo. Običajno samski in takšen, ki je večino življenja preživel sam s psihično in fizično nasilno mamo, zaradi česar je razvijal psihopatske tendence.
Zdi se, da se nova Netflixova serija Mindhunter usmerja v gledalce, ki so s tem stereotipom iz filmov, knjig in nadaljevank že dobro seznanjeni, za spremembo od klasične dinamike lova mačke na miš pa nam predstavlja delno resnično zgodbo o tem, kako so v ameriškem zveznem preiskovalnem uradu (FBI) v sedemdesetih letih, ko se je število tovrstnih umorov povečalo, izoblikovali psihološki profil, si sploh izmislili skovanko »serijski morilec« in nazadnje pomembno prispevali k fetišizaciji fenomena v popularni kulturi.
Oh, ta sedemdeseta: desetletje serijskih morilcev
Tista, ki sta se v resničnem življenju ukvarjala s psihologijo morilcev, ki so jih pozneje klasificirali kot serijske, sta bila v sedemdesetih letih agenta FBI John Douglas in Robert Ressler. V tistem obdobju je bilo namreč precej morilskih pohodov brez očitnega motiva. Sadistični morilci te vrste sicer niso bili novost, navsezadnje v to kategorijo uvrščamo najrazvpitejšega med njimi, Jacka Razparača iz viktorijanskega Londona, čigar identitete niso nikoli zares razvozlali. A nikoli dotlej se niso posvetili psihološkem profiliranju, v sedemdesetih letih pa je bilo takšnih morilcev vedno več; leta 1978 smo ga z Metodom Trobcem dobili celo pri nas. Istega leta, medtem ko je Trobec v Dolenji vasi sežigal umorjene ženske v krušni peči, sta omenjena agenta zadevo podrobneje raziskovala. Nista se namreč zadovoljila s poenostavljenimi oznakami, da za takšnimi umori stojijo psihično neuravnovešeni osebki, pošasti, ki jih je treba čim prej odstraniti iz družbe in nanje pozabiti. Nerazrešeni primeri so se nabirali in v želji, da bi stvar zajezili, sta se odločila o vsem skupaj podučiti iz prve roke, pri že zaprtih morilcih, ki so ustrezali takšnemu profilu. Najbolj ju je presenetilo, da je z večino mogoče ne samo prijetno kramljati, ampak o svojih motivih in dejanjih večinoma razlagajo povsem razumsko, mirno in z veliko mero samorefleksije.
O obglavljanju ob pici
Tega občutka so se nalezli tudi gledalci serije Mindhunter, v kateri so brez pretiravanja in zato v resnici še bolj zastrašujoče pokazali, kako vsakdanji, razgledan in celo duhovit sogovornik je serijski morilec Ed Kemper. Debelušni, dva metra visoki Kemper ima danes 68 let in obsojen desetih umorov preživlja dosmrtno kazen v kalifornijski kaznilnici. Je eden prvih morilcev, s katerimi sta se pogovarjala Douglas in Ressler, po vzoru katerih sta nastala lika Holden Ford in Bill Tench. Sodeč po resničnih intervjujih z morilcem, ki so dostopni na spletu, pa so njegove besede v seriji prekopirali skoraj do besede natančno. Kemper velja za zapornika z vzornim vedenjem, o svojih motivih, sadističnih fantazijah, otroštvu z mamo in gnusnih podrobnostih umorov pa pripoveduje veliko in mirno, kot bi obnavljal grozljivko, ki jo je ravnokar gledal po televiziji. To ni naključno – agenta Douglas in Ressler (kot tudi lika v seriji) sta k morilcem načrtno pristopila s čisto radovednostjo, brez predsodkov, moralnih obsodb in zgroženih pogledov.
Medtem ko je Kemper razlagal, kako je ubil, obglavil in spolno občeval s truplom svoje krute mame, nazadnje pa v kuhinjski mlinček odvrgel še njene glasilke, da bi jo dokončno utišal, so jedli pico. Bil je celo dovolj vljuden, da je preveril, ali ju s takšnimi podrobnostmi morda preveč ne vznemirja. Douglas, ki se je zaradi travm po druženju z najhujšimi morilci upokojil že pred petdesetim letom, je celo priznal, da se mu je zdel Kemper prijeten sogovornik. Morilec je že v mladosti zakrivil umor svojih starih staršev, poleg mame pa je ubil še osem žensk, jih razčetveril in imel spolne odnose z njihovimi obglavljenimi telesi. Prepričan je, da takšen lahko postaneš, če odraščaš s sadistično, nasilno mamo, kot je bila njegova. Rad se je tudi pošalil: »Ko vidim lepo dekle, si po eni strani želim biti do nje prijazen, po drugi pa se sprašujem, kako bi bila njena glava videti na palici.«
Poleg klepetavega Kemperja sta se agenta pogovarjala še z Johnom Waynom Gacyjem, ki je posilil in ubil 33 mladih fantov, sicer pa se je preživljal kot klovn na otroških rojstnodnevnih zabavah. Med drugim sta se sestala tudi s Charlesom Mansonom, vodjem kulta, odgovornega za umore na hollywoodskih gričih konec šestdesetih let, in z očarljivim, postavnim Tedom Bundyjem, ki je 33 žensk brez težav zvabil v svojega hrošča, pozneje pa jih zadavil in s trupli spolno občeval. Spraševali so jih o občutkih pred umorom, med njim in po njem, o načrtovanju, obredih, otroštvu in celo za nasvete pri reševanju odprtih primerov. Prav Bundy je bil tisti, zaradi katerega naj bi ujeli Garyja Ridgwaya iz Washingtona, znanega kot morilca z Green riverja, odgovornega za več kot petdeset umorov mladih žensk. Koristen je bil namreč Bundyjev namig, da se serijski morilci radi vračajo na kraj zločina.
Množični umori namesto serijskih
John Douglas je svoje delo nazadnje popisal v knjigi in postal referenca za filmske ustvarjalce in pisatelje. Izsledki v knjigi so služili kot navdih Thomasu Harrisu, ki se je z agentom posvetoval pri pisanju knjig o Hannibalu Lectorju, v katerih se agenta FBI Clarice Starlin in Will Graham pri reševanju zločinov prav tako posvetujeta s šarmantnimi zaprtimi psihopati, kot je Hannibal Lector. Serijski morilci so odtlej postali poglobljeno obravnavana tematika filmov in nadaljevank, med drugim se jim je v filmu Sedem posvetil tudi režiser David Fincher, ki se pod Mindhunterja podpisuje kot producent. Zgodilo se je še nekaj – z naraščajočo priljubljenostjo fenomena v popularni kulturi je sčasoma upadla njegova pojavnost v resničnem svetu. Nekateri pravijo, da sta reševanje in preprečevanje novih umorov hitrejša in učinkovitejša zaradi metode psihološkega profiliranja in naprednejše forenzične tehnologije.
Drugi menijo, da sodobni svet v kategoriji sadističnih morilcev ustvarja posameznike, ki se zaradi lahko dostopnega strelnega orožja in drugih okoliščin nagibajo k množičnim umorom na javnih krajih, zaradi katerih je samo letos v ZDA umrlo 377 ljudi. Če temu dodamo še neprekinjeno rožljanje z jedrskim orožjem in naraščajoče naravne katastrofe, pa se serijski morilci, sploh tisti za zapahi in na zaslonih, bolj kot kadar koli prej zdijo kot udoben ventil za soočanje s strahom pred smrtjo. So namreč dosti bolj predvidljivi.
