Že nekaj let je na dlani, da se več kot 35-letna vladavina zimbabvejskega 93-letnega predsednika Robeta Mugabeja izteka. Vprašanje pa je, ali bo to miren, politični in demokratični prevzem oblasti ali pa ne bo minilo brez turbulenc, značilnih za večino afriških držav.
Opozicija, čeprav precej močna, ima malo možnosti, da po smrti ali politični upokojitvi Mugabeja prevzame oblast. Mugabe je namreč zadnja leta ob pomoči vojske in policije opoziciji nadel uzde, številni nasprotniki so morali zapustiti državo, na lokalni ravni so člani njegove stranke Zanu-PF imeli popoln nadzor nad prebivalci in so krvavo zatrli nekaj poskusov vstaje proti oblastem v Harareju. V nemilosti so tudi opozicijski mediji. Mugabeju je celo uspelo pregovoriti dolgoletnega opozicijskega nasprotnika Morgana Tsvangiraija, da je med letoma 2009 in 2013 prevzel položaj premierja in tako svetu pokazal, da ni nikakršen despot, ampak »sodoben politik, ki lahko sodeluje tudi z opozicijo«.
Vojska noče biti na stranskem tiru
Toda boj za Mugabejevo politično dediščino in oblast ni potekal toliko med vladajočo stranko in opozicijo, ampak v krogu med najtesnejšimi Mugabejevimi sodelavci in vojaškim vrhom. Ko je pred desetimi dnevi vplivni Mugabejevi ženi Grace, ki je od moža mlajša 41 let, uspelo s podpredsedniškega položaja nagnati dolgoletnega Mugabejevega sodelavca še iz časa protikolonialnega boja za neodvisnost Emmersona Mnangagwo, ki je veljal za Mugabejevega naslednika, je bilo jasno, da so pretendenti za državni vrh sneli rokavice. Nobena skrivnost ni, da so v vladajočih strukturah politiki razdeljeni pri tem, kdo naj vodi naravno bogato, a zaradi popolnoma zgrešene politike in korupcije obubožano državo. Kot kaže, je vojaški vrh ugotovil, da bi v tem političnem ravsu prav vojska potegnila kratko in morda ostala brez privilegiranega položaja. Velja namreč prepričanje, da je odstavljeni podpredsednk Emmerson Mnangagwa, ki je bil tudi sam nekoč vojak, borec za neodvisnost, bolj naklonjen pripadnikom armade kot pa Grace Mugabe, ki je zadnja leta iz ozadja neusmiljeno obračunavala z vsemi, ki bi ji utegnili stati na poti do predsedniškega fotelja.
V noči na sredo so odpeljali tanki iz vojašnic in vojska je zasedla glavna križišča v prestolnici Harare, prevzela glavna politična poslopja in državno televizijo. Do konca dneva ni bilo poročil o kakršnih koli spopadih, kaj se v resnici dogaja, pa tudi ni bilo povsem jasno. Vojski, kot je mogoče soditi po nekaterih informacijah, ni bila všeč čistka v stranki in vladi, v kateri so bili tarča predvsem starejši revolucionarni kadri, povezani z vojaškim vrhom. V svojem nastopu na televiziji je tiskovni predstavnik vojske general Sibusiso Moyo dejal, da »vojska ni izvedla vojaškega udara, ampak da je zavarovala predsednika Mugabeja, družino in ožje sodelavce ter da so bili tarča predvsem kriminalci okrog predsednika. Aretirali naj bi finančnega ministra Ignatiusa Chomboja ter vodjo podmladka stranke, oba podpornika predsednikove žene Grace Mugabe. Robert Mugabe naj bi v telefonskem pogovoru z južnoafriškim predsednikom Jacobom Zumo dejal, da je dobro, a v hišnem priporu. Njegova žena Grace naj bi po nekaterih informacijah odšla v Namibijo. Zuma je pozval prebivalce Zimbabveja, politike in vodje udara k ohranitvi miru. V sosednji Zimbabve je poslal kot mediatorja obrambno ministrico Nosiviwe Mapisa-Nqakulo in ministra za varnost Bonganija Bonga, ki se bosta pogovorila s predsednikom Zimbabveja in tudi z vojaškim vrhom.
