Težava je v tem, da kipa pravzaprav nihče noče, ne mesto, v imenu katerega je spregovoril županjin namestnik, ne direktor slavne galerije Palais de Tokyo, pred katero naj bi ta dvanajstmetrski kip stal. Na njegovo dvomljivo umetniško vrednost je že ob podaritvi osnutka opozorila urednica revije Artension, ki je takrat sprožila peticijo proti njegovi umestitvi med Palais de Tokyo in Mestnim muzejem moderne umetnosti, potem pa je zadeva šla v pozabo. Zdaj, ko je kip izdelan, so se nasprotniki znova oglasili, direktor združenja galeristov pa je opozoril, da bo kip že samo zaradi mecenskih davčnih olajšav Francoze precej stal, zato naj ga tudi postavijo z zasebnim denarjem. Seveda ne pred ugledna mestna muzeja.
Zaplet opozarja na strategije umetnikov, ki pogosto delujejo na zelo inventivne načine, ki jih poznamo tudi pri nas: državi so na primer pripravljeni podariti zbirko, če ta zagotovi imeniten galerijski prostor, ki nekako deluje kot njihov spomenik. Ali pa, čemur smo zadnja leta priča tudi v Ljubljani, kipar Mirsad Begić ponuja svoja dela zastonj ali skoraj zastonj, zgolj za stroške ulitja. S tem dumpingom seveda odpadejo natečaji, na katerih bi sodelovalo več kiparjev, ljubljanska mestna oblast pa, v nasprotju s pariško, primernosti daru ne presoja, oziroma ne upošteva presoje komisije, ki jo je sama imenovala. tlp