V svojem triinpolurnem uvodnem govoru je Xi Jinping ponovno izpostavil pomembnost doseganja dveh ključnih »stoletnih ciljev« kitajske partije, ki sta zapisana v njenem DNK in ju je prevzel od preteklih voditeljev. Prvi je ustvarjanje zmerne blaginje v družbi, z izkoreninjenjem revščine do leta 2021, 100. obletnice ustanovitve ljudske stranke. Drugi in bistveno bolj zahteven stoletni cilj pa je zagotoviti, da bo Kitajska do leta 2049 dosegla status popolnoma razvite države, primerljive z zahodnim svetom. Leto 2049 predstavlja 100. obletnico ustanovitve ljudske republike. Xi je v svojem govoru prvič bolj podrobno predstavil časovnico doseganja drugega stoletnega cilja. V prvi fazi, do leta 2035, naj bi Kitajska končala tako imenovano socialistično modernizacijo, s katero naj bi se bistveno zaprla premoženjska vrzel v državi, in z novo ekološko politiko drastično izboljšala življenjsko okolje. Po zaključku prve faze naj bi Kitajska med letoma 2035 in 2050 postala svetovna velesila, kjer bo kitajsko ljudstvo lahko s polno žlico uživalo sadove »državne lastnine«, kar bi lahko poimenovali socialistična komunistična nirvana.
Kot vsa velika zborovanja je tudi kitajski kongres bolj ali manj namenjen javnemu razkazovanju moči in vpliva, tako da je zagotovo velik del vsega predstava za narod in medije. Iz vsega pa lahko izluščimo, da kitajska politika namerava na vse načine spodbuditi domače povpraševanje in potrošnjo, in sicer prek izboljšanja življenjskega standarda nižjega in srednjega razreda prebivalstva. Prvič je bilo omenjeno, da naj bi k temu aktivno pomagale tuje korporacije s proizvodnimi in storitvenimi obrati na Kitajskem, ki so – po besedah kitajskih političnih veljakov – dovolj dolgo izkoriščale kitajskega delavca in je prišel čas, da začnejo vračati kitajskemu ljudstvu. V bistvu to pomeni, da si kitajska politika želi, da bi tuje korporacije dvignile plačilo socialnih, zdravstvenih in drugih dodatkov, s čimer bi povečali količino razpoložljivih sredstev za potrošnjo kitajskih delavcev.
