Že od nekdaj so zelišča in začimbe igrali pomembno vlogo ne le v skrbnem gospodinjstvu, temveč so jih uporabljali v zdravilstvu, aromaterapiji in prehrani, da so obogatili okus jedem. Že Rimljani so sivko uporabljali tako v jedeh kot pijačah, pridne in vestne gospodinje pa so z naravnimi materiali in ročno izdelanimi predmeti poskrbele za dekoracijo in prijeten vonj v prostoru.
Dišeče blazinicekraljice Elizabete I.
Zelišča so nekoč dodajali v slamo, ki so jo predvsem v bogatejših hišah polnili v slamarice in jih uporabljali za prijetno spanje. Zeli imajo moč, da pomirijo in uspavajo, zaradi antibakterijskega in repelentnega delovanja pa poskrbijo tudi za čistočo. Ko so slamarice zamenjale žimnice, so njihov namen in uporabnost ohranili v blazinicah. Včasih so bile vrečke, polnjene z zelišči, edini način ohranjanja perila svežega v omarah in skrinjah. Blazinice z dišavnimi zelišči so ovijali okoli obešalnika ali potisnili v žep obleke in tako ohranili prijeten vonj oblačil. Gospe in gospodične iz premožnih družin so lično vezene dišeče blazinice hranile tudi v posebnih šatuljah za pisma in nakit.
Ker so slabim vonjavam in zatohlemu zraku nekoč pripisovali leglo neštetih bolezni, je petična gospoda vedno nosila s sabo dišeče vrečke. Te so bile najpogosteje polnjene s cvetnimi lističi dragih vrtnic, rožmarina, hmelja, sivke in dišeče perle. Kot zanimivost omenimo dišečo mešanico, ki jo je uporabljalo gospodinjstvo kraljice Elizabete I. V vrečko so stresli sivkine cvetove, posušene liste citronke in mirte, posušene cvetove ostružnika, vijolic, temnih cvetov sleza in zdrobljene korenine vrtnic. Dodali so še ostružke palisandra, korenino perunike in smolo benzojevca.
V današnji družbi dišavne vrečke in blazinice uporabljamo predvsem v boju proti mrčesu ter kot pomoč pri boljšem počutju in spanju. Priporočljivo je, da majhne blazinice z različnimi zelišči ob zglavju odganjajo nespečnost in lajšajo dihanje ob težavah z dihali in prehladom. Če bi radi spali kot dojenček, nam pri tem pomagajo melisa, kamilica, rožmarin in dobra misel, za lajšanje težav z dihali pa poprova in kodrasta meta, materina dušica, sivka, timijan ter citronka. Zeliščne blazinice učinkujejo le leto dni, njihov vonj pa lahko večkrat osvežimo, tako da jih enostavno pregnetemo med dlanmi.
Za izdelavo dišečih blazinic ne potrebujemo veliko pripomočkov, niti časa nam ne bo vzelo veliko. Za material vrečke oziroma blazinice uporabimo muslin, primerna je tudi katera koli druga gosteje tkana naravna tkanina, kajti pomembno je, da zelišča ne uhajajo iz njih. Uporabimo le kakovostna in pravilno sušena zelišča.
V 17. in 18. stoletju stavili na zeliščne mešanice
Da bi učinek dišečih zelišč čim dlje ohranili v zaprtem prostoru, so v Franciji v 17. in 18. stoletju do potankosti razvili izdelovanje dišečih mešanic, imenovanih potpuri. Te so izdelovali izključno iz svežih lističev, cvetov in korenin zelišč ter jih hranili v posebnih steklenih kozarcih. Do pravega vonja so prišli z dodajanjem soli. S tem so se zelišča počasi fermentirala in se sesedala v na videz prav nič privlačno gosto maso. Od tod tudi izhaja ime »pot pourri«, kar pomeni trohneči lonec. Dišavna mešanica je tako ohranila svoj vonj tudi več let. Potpurije so v tistem času hranili v posebnih, pogosto umetelno izdelanih loncih, narejenih iz porcelana ali keramike, z odprtinami. Za osnovo tovrstnih dišav so najpogosteje uporabljali cvetne liste močno dišečih vrtnic.
Danes je postopek precej enostavnejši, za surovino pa se uporabljajo predvsem sušeni deli različnih zelišč. Tako v suhe potpurije dajejo cvetove zelišč za barvo, dišeče cvetove in lističe, uporabijo se tudi aromatične korenine, začimbe, lupine citrusov, posušeni plodovi. Za vezavo in stabilizacijo vonja ima pomembno vlogo prah korenin perunike in kolmeža, tudi smola mirte, kadilo in ostružki sandalovine.
Zeliščni papir za prihajajoč božični čas
Ker je postopek izdelovanja papirja iz celuloznih vlaken, ki so jih nekoč pridobivali tudi iz zelišč, precej zamuden, lahko za domačo uporabo osnovo za zeliščni papir pripravimo iz papirne kaše. Uporabimo lahko star časopis, tapete, primeren je tudi vsak ovojni papir. Star papir razrežemo na čim manjše koščke in ga čez noč pustimo namočenega v topli vodi. Približno dve žlici vlaken zmešamo z 500 ml vode, mešanico natančno mešamo, da se vlakna enakomerno razporedijo. Če ga imamo v gospodinjstvu, dodamo še malo škroba za perilo, saj bo papir tako lepše vpijal črnilo. Dobljeno kašo prestavimo v večjo kad in čakamo, da splava na površje. Že prej pripravimo lesen okvir, čez katerega smo napeli drobno mrežo, uporabimo lahko tudi gazo. Sežemo pod vlakna in jih dvignemo iz kadi. Kašo pustimo, da se odcedi, in jo odložimo na ravno podlago. Posujemo jo z izbranimi dišečimi zelišči in pustimo, da se posuši. Nič ni narobe, če zelišča že prej vmešamo v kašo. Ko se papir dobro posuši, ga previdno in počasi odluščimo od podlage. Za posipanje papirja so primerni drobni delčki posušenih cvetov in lističev. Večji bi namreč močno nagrbančili papir, kar bi oteževalo pisanje sporočila.
Če želimo učinek dišav še povečati, papir položimo in zapremo v škatlo, polno močnih dišečih zelišč. Za še večji učinek si lahko pomagamo s kapljicami izbranega eteričnega olja. Tak zeliščni doma izdelan papir ima zagotovo močno osebno noto in ga lahko uporabljamo za voščila, ljubezenska pisma ali zgolj kratka sporočilca. Primeren je tudi za izdelavo okraskov ali embalaže. Nekoč so z njim oblagali dno predalov.
Če ste v dilemi, po katerih zeliščih poseči, morda namig: primerna so vsa zelišča z barvnimi cvetovi in zelišča z izstopajočo obliko listov. Verjamete ali ne, uporabni so tudi lupina rdeče čebule, praprot in stebla različnih trav.