Gričevnata pokrajina v severovzhodni Sloveniji, ki meji na Avstrijo in Madžarsko, zaradi svojega suhega podnebja in slabše rodovitne prsti ni najprijaznejša do tamkajšnjih ljudi. Redka poseljenost, prometna odmaknjenost in pomanjkanje služb so glavni razlogi za številne migracije mladih. S trebuhom za kruhom se jih večina odpravi v sosednjo Avstrijo, domov se vračajo zgolj ob praznikih in v počitniškem času.

A vse še zdaleč ni tako sivo. V številnih občinah se poleg že uveljavljene živinoreje, poljedelstva in sadjarstva prebuja tudi turizem. Turistične kmetije in vinotoči, kjer se lahko poleg pokušanja sončne kapljice okrepčate še z domačimi dobrotami, so še posebno priljubljeni.

Nadvse prijetno presenečenje popotnike in željne oddiha pričaka v Dolencih v občini Šalovci. Na skrajnem robu majhne vasice, obdane z neskončnimi gozdovi in polji, zgolj štiri kilometre oddaljene od mejnega prehoda Hodoš, domuje kmetija Mali raj. Boljšega imena ji gospodarji, družina Martinec, ne bi mogli nadeti. Pika na i petindvajset hektarjev velikega posestva je pestra živalska zasedba.

Spomladi, ko je sezona mladičev, imajo okoli 250 glav domačih živali. Na kmetiji redijo ovce, burske in nemške koze, družbo jim delajo osel Mirko, sedem muc in pes. A največ zanimanja turistov zagotovo pritegnejo južnoameriške lepotice – alpake.

Ljubezen na prvi pogled

»Nekega nedeljskega dopoldneva, medtem ko je žena kuhala kosilo, sem na nekem nemškem televizijskem kanalu gledal oddajo o alpakah. Zaradi ljubkosti sem se takoj zaljubil vanje, in ker jih prej nisem poznal, sem začel brskati po spletu,« začetek uspešne zgodbe pred devetimi leti opiše Štefan Martinec.

Svoj mali ranč Somar, na katerem so skupaj z ženo Brigito in hčerjo Urško uživali v prostih dneh, so takrat kot eni prvih v Sloveniji popestrili z alpakami. Do danes so vzredili in prodali že okoli petindvajset mladičev. Gostje so navdušeni nad simpatičnimi kosmatinkami z dragoceno volno, iz katere je mogoče izdelati kakovostne izdelke. A Slovenci zanje, verjetno zaradi visoke cene, še nimajo veliko posluha, priznava Martinec. V prihodnjih letih bo svoji živalski zasedbi dodal še ponije.

Skrb za živali še zdaleč ni edino, kar zaposluje Martinčeve. Na njivah gojijo buče, ajdo in žita, s katerimi krmijo živino, kar pa je zaradi številne divjadi, ki uničuje pridelek, vse prej kot enostavno opravilo. Poleg dveh lično urejenih apartmajev, kjer gostje uživajo že deset let, so letos na stežaj odprli tudi vrata svoje ljubke hiše, v kateri so na voljo štiri sobe. Bivanje v njih poleti popestri kopanje v zunanjem bazenu, v prihodnje načrtujejo še odprtje savne in masažnega bazena. Velike načrte z velneško ponudbo ima hči Urška. Sicer ekonomistka se o velnesu izobražuje na višji strokovni šoli za kozmetiko in velnes Ljubljana.

»Še zlasti ženske bodo vesele nove sprostitvene in kozmetične ponudbe. Razmišljam o kopeli s sirotko in še marsičem. V masaže, pilinge in drugo nego bom vključila tudi izvlečke domačega grozdja in bučna semena,« je polna načrtov navdušena atletinja in bronasta tekačica desetkilometrskega teka na letošnjem ljubljanskem maratonu.

Ko te očara pitna voda iz studenca

Butična sirarna omogoča dnevno pridelavo svežega kozjega mleka, kozjih sirov z dodatki in čedalje bolj cenjene albuminske skute, pripravljene iz sirotke, bogate z beljakovinami in s skoraj nič maščobe. Mlečne dobrote gostitelji poleg kruha iz krušne peči, izvrstnega doma pripravljenega grozdnega soka, domačih mesnin in še česa ponudijo gostom za zajtrk. Sire je mogoče na kmetiji pokusiti in kupiti tudi ob predhodni najavi – individualno ali v skupinah.

»Lahko rečem, da so se mi uresničile sanje, čeprav imamo ogromno dela. V Avstriji bi bilo zaradi manj birokracije in večje spodbude države precej lažje poslovati, a se ne pritožujem. Nasmejani obrazi gostov štejejo največ,« je zadovoljen alfa in omega kmetije Štefan Martinec.

V desetih letih je idilično vasico Dolenci približal tudi številnim tujim gostom: Poljakom, Avstrijcem, Madžarom, Američanom, Izraelcem, Francozom, Avstralcem in pred tremi leti celo sedemčlanski moški delegaciji s šejkom iz Savdske Arabije na čelu.

»Našli so nas na spletu. Potem ko so vsako leto obiskali drugo evropsko državo, so si zaželeli obiskati Slovenijo. Navdušila sta jih odmaknjenost od mestnega vrveža in čudovita narava. Uživali so v miru, in čeprav so s seboj pripeljali tudi kuharja, se niso mogli upreti pristnim prekmurskim dobrotam. Niso se mogli načuditi pitni vodi iz našega studenca na dvorišču, celo domov so je odnesli liter in pol. V slast jim je šlo naše grozdje sorte jurka, ki so ga zobali naravnost s trte. Tudi bučno olje in buče so jih prevzeli,« zaupata zakonca Martinec.

Omenjeni visoki gostje, navajeni vsakodnevnega blišča, so najboljši dokaz, da je čas denar. Če je ta resnično preživet brez stresa in v družbi iskrenih ljudi, je še dragocenejši.