Ko je Šamieh izvedel za odločitev premierja Cerarja, se je iz parlamenta urnega koraka in širokega nasmeha napotil proti ZRC SAZU. Preden je vstopil v dvorano, kjer ga je na novinarski konferenci, ki je bila sklicana že pred dnevi, čakalo okoli petdeset ljudi, je na fasadi videl izobešen plakat s svojim portretom in napisom »Spoznajte Ahmada!« Potem je jokal. To so bile solze sreče. »Hvala lepa, Slovenija. Hvala lepa vsem ljudem v Sloveniji. Slovenija je moja druga družina,« je vrelo iz njega. Ljudje so mu zaploskali. Na ta dan je čakal, vse odkar je lanskega februarja prišel v svojo drugo domovino, ki je ne želi zapustiti.

Med Šamiehovimi podporniki je vladalo zadovoljstvo, ker ga Slovenija ni deportirala. Saša Zagorc, profesor z ljubljanske pravne fakultete, je razložil, kaj dovoljenje za začasno prebivanje, ki se obeta Šamiehu, zanj pomeni. »Dobra novica je, da vlada šteje bivanje Šamieha pri nas za interes Slovenije. In da tako lahko dobi relativno stabilno pravno podlago za bivanje v Sloveniji,« je dejal Zagorc, ki meni, da se je Cerar s to odločitvijo izognil uporabi diskrecijske klavzule.

Na združitev z družino bo moral še čakati

Nato je pojasnil za Šamieha malo manj dobro novico. Če bo vlada potrdila Cerarjev predlog, bo sprva dovoljenje za začasno prebivanje lahko dobil le za eno leto, medtem ko je status begunca izenačen z državljanstvom z izjemo nekaterih pravic, kot je volilna pravica. In kar je za Šamieha najbolj pomembno: združitev z družino bo možna šele po enem letu. Ravno na ponovno snidenje s tremi mladoletnimi hčerkami in ženo, ki so v Siriji, najbolj težko čaka.

Jerneja Turin iz Amnesty International Slovenija je poudarila, da je Ahmad Šamieh pobegnil pred vojno, zato bi moral biti temu primeren tudi njegov status. »Kot begunec ima pravico do mednarodne zaščite, ki prinaša določene pravice, kot je združitev z družino. Pozivamo Slovenijo, da naredi, kar je prav, in njegovo prošnjo obravnava slovenska vlada.«

Več kot leto dni dolge bitke je bil ob Ahmadu Šamiehu Miha Blažič - N'Toko. Opozoril je, da Šamieh še zdaleč ni edini, ki ga je ministrstvo za notranje zadeve obravnavalo na takšen način. »To je primeren trenutek, da spregovorimo o praksah ministrstva za notranje zadeve. O trajanjih rokov, deportacijah, za katere nihče ne izve, o ilegalnih odvzemih prostosti in drugih praksah, ki so se uveljavile in se jih tolerira, ker se skupnost o tem ne pogovarja dovolj,« je dejal Blažič, ki je od blizu videl, kako je Šamieh v družbi poslancev čakal na razplet zgodbe. »V anale slovenske politike bo zapisano, da je državni vrh skrival prosilca za azil pred lastnim varnostnim in birokratskim aparatom. To si velja zapomniti,« je sklenil.