Taubi je na klopci sedel v raztrganih oblačilih. Na tleh so bile prazne plastenke, v katerih je bilo nekoč vino, v njegovi roki ena polna. Znašel se je pred občinstvom, ki si je v Dijaškem domu Ivana Cankarja ogledalo njegovo interaktivno predstavo, monodramo. Ni izbiral besed, ko je ponazarjal življenje na ulici. Občinstvo je brez nepotrebne vljudnosti nagovarjal, ali imajo kaj drobiža, in jih spraševal še o marsičem drugem, da bi videl njihov odziv. Predvsem ga je zanimalo, če vedo, kdo je klošar. Nekdo od njih je poznal zgodbo iz Pariza, kjer so boemi živeli ob reki Seni. Od tam naj bi izhajal izraz klošar.
Najbolje je potovati sam
Taubi, ki pravega imena javno ne želi razkriti, kajti vsi ga poznajo po vzdevku, je v predstavo umestil le del svojega življenja. O tem, kaj vse je v 12 letih preživel na ulici, je govoril že v prejšnjih dveh predstavah Otrok apokalipse in Rezervat.
»V predstavi s steklenico v roki vprašam gledalca, ali ima kaj drobiža, ker potrebujem denar za kruh. Hočem videti njihov odziv. Ko pogledaš človeka v oči, takoj vidiš, koliko je ura.« In če imaš v roki steklenico, to še ne pomeni, da ne potrebuješ denarja za kruh, mar ne? »Imam pripravljen odgovor. Steklenica me greje, kruh pa potrebujem za potešitev lakote,« se je zasmejal.
Odgovor je imel pripravljen tudi, ko ga je prijateljica zbodla, da ni ravno delaven. »Vprašala me je, ali se rad svaljkam. Pritrdil sem ji. Dva dni se lahko v postelji svaljkam z enega boka na drugega.« Vendar to še ne pomeni, da ta čas ni dejaven. »Medtem glava dela sto na uro.« Na ta način nastajajo njegove predstave. »Ko zberem dovolj idej, vzamem papir in svinčnik ter jih zapišem. To je rdeča nit predstave, medtem ko scenarij vedno malo prilagodim, zato nobena predstava ni enaka drugi.« Tako je bilo tudi pred dnevi v Dijaškem domu Ivana Cankarja, ko je prav interakcija z občinstvom še dodatno začinila dogajanje na odru.
Gledalcem je skušal razložiti, kašna je razlika med brezdomcem in klošarjem. »Jaz nisem brezdomec, ampak klošar,« je dejal. Zdaj že več kot 20 let ne živi več na ulici, kajti s pomočjo Kraljev ulice je prišel do strehe nad glavo. »Poglej, zdaj pijem na tvoj račun, pa imam nekaj denarja v denarnici,« se je zarežal ob kavi na mizi v enem od ljubljanskih lokalov. Nato je nadaljeval. »Tega sem navajen in hočem biti klošar. Svoboden sem, medtem ko brezdomec ni svoboden. Brezdomci imajo hujše probleme. Izgubili so službo in družino, ki jo želijo nazaj, medtem ko je meni vseeno.« To je povsem v skladu z njegovim življenjskim vodilom, ki si ga je sposodil pri punk skupini Partibrejkers: »Najbolje potuješ, ko potuješ sam.«
Sedem let v komuni
Ampak včasih na pot vzame še koga. Na primer radovedneže, ki želijo izvedeti, kje po Ljubljani se gibljejo brezdomci in klošarji. »Na tisoče ljudi sem vodil po brezdomskih poteh, a si je samo eno dekle upalo uleči na beton na Ambroževem trgu, kjer sem velikokrat spal. »Rekla je, da je trdo in mrzlo,« se je zakrohotal. »Predstavljaj si, da moraš vsak dan takole spati. Nimaš ne denarja ne hrane. In moraš iti na ulico po drobiž.«
Obiskovalcem pove tudi najtežji del svoje zgodbe. »Nekega dne sem se znašel sredi Ljubljane v strganih čevljih, bilo je pol metra snega. Šel sem v župnišče, tam ti vedno dajo nekaj denarja.« Tokrat mu ga niso dali, ampak so ga napotili v komuno v Italijo. Pod vodstvom don Pierina, ki mu pravi oče po srcu, je tam ostal sedem let. »Pri don Pierinu bi najraje ostal vse življenje.« V komuni je napisal knjigo Ponovno rojen. »Vse to pripovedujem, da drugi ljudje ne bi šli po moji poti.« O svoji zgodbi govori tudi na nekaterih fakultetah.
Taubi pravi, da je danes poln energije. »Jaz sem Benjamin Button,« se je primerjal s filmskim junakom, ki se je rodil star in umrl mlad. »Pred dnevi sem bil na kmetiji v Litiji, kjer prostovoljno delam. Brez težav sem ves dan nakladal gnoj, pa sem star 52 let, medtem ko so bili tridesetletniki že upehani,« se je krohotal in povedal, da v Ljubljani obdeluje vrt, pridelke pa odstopi Kraljem ulice.
