Uvodno Uverturo k operi Vihar sodobnega skladatelja Thomasa Adésa je dirigent Philipp von Steinaecker najbrž izbral zato, ker po svojem osnovnem duktusu nenavadno spominja na bleščečo orkestrsko virtuoznost zaključne Straussove partiture. Adés v velikem zamahu obvladuje orkestrski zvok in ga žene v hitre meandre in zvočno bleščavo, pri čemer se je sicer izkazalo, da imajo naši glasbeniki nemalo težav s takšno silno, hitro gibljivo zvočno gmoto (pomislil sem, da bi lahko služilo izvajanje Adésa kot nekakšna uvajalna vaja v glasbeno bistveno bolj zanimivo Messiaenovo simfonijo Turangalila).
Visokooktanski Adés je našel svoj smiselni kontrastni odjek v suiti iz Debussyjeve opere Pelej in Melisanda (koncertni list ne omenja, kdo je avtor priredbe – skladatelj sam ne, znana pa je varianta dirigenta Ericha Leinsdorfa), v kateri je Steinaecker naše filharmonike vendarle prisilil k sila občutljivi igri, kakršne skoraj nismo vajeni.
Če tako Adés drdra impulzivno, a hkrati večkrat površno, potem živi Debussy od majhnih vzgibov, rafiniranih zvočnih kombinacij, nežne lirike posameznih opojnih sozvočij, med vsemi temi detajli pa se neprenehoma napenjajo rahli valovi dinamike in agogike. Kar presenetljivo je bilo, da je orkester tokrat premogel milino, da se je obračal vase, iskal pritajenost, mehko »prijemanje« akordov. Tako je glasba, ki se iz tradicije trga na nenavadno eleganten način, zvenela kot nepretrgana poezija lepega, čeravno že davno osvobojena diktata zapomnljive melodije in dramatične nabitosti.
Z močno interpretativno voljo je bila poustvarjena tudi suita iz Straussove opere Kavalir z rožo. Skladateljeva glasba se napenja v velike loke, teksturno je izrazito gosta in tudi gostobesedna, v izjavah vihrava, pa potem tudi poudarjeno lirična. Steinaecker je gnal orkester, ga nato umirjal, iskal spremenljivo agogiko in dajal ves čas občutek, da je glasba nekaj živega, dinamičnega, spreminjajočega se in valujočega, nekaj, kar smo zaman iskali ob zadnjem koncertu filharmonikov z Mendelssohnom, ki je enakomerno drdral in bučal od začetka do konca. Steinaecker ni popoln – glasbo napenja, a včasih se mu velik lok še izmuzne, hoče »govoriti«, a včasih ne gre v »izgovarjanju« povsem do konca, a njegova želja in tudi rezultati ga postavljajo močno nad druge goste našega orkestra, zato bi se zdelo logično, da bi ga vodstvo pobaralo o trajnejšem sodelovanju. Aktualno vprašanje pa seveda je: ali trenutno SF sploh ima vodstvo?
In odziv našega občinstva na izstopajoč koncert? Mlačen. Opaziti je bilo tudi postave, ki so koncert zapuščale. Goste orkestrske teksture Straussa, poznega romantika, pretežke? Dolgo pojoče lirične melodije Debussyja dolgočasne?
