Pisalo se je leto 1984 in star sem bil osem let, vendar še nikoli nisem šel v kino z očetom. Nestrpno sem odšteval dneve do nedelje. Mi, otroci iz blokov, smo bili navajeni na življenje v stanovanju, šoli in okoli blokov. To so bili mejniki našega vsakdanjega življenja in redkokdaj smo se odpravili zunaj meja, zato je bilo očetovo obvestilo toliko bolj privlačno. Kako ponosen sem bil, dokazuje tudi dejstvo, da sem o tem povedal vsem sošolcem in prijateljem v stolpnici.

In prišel je dan D. Vstal sem že navsezgodaj, pozajtrkoval, si ogledal otroški program po televizij

Prebrali ste manjši del članka,
če želite nadaljevati z branjem, se morate prijaviti, registrirati ali naročiti.

Registrirajte se povsem brezplačno - vsak mesec imate poleg vseh odprtih vsebin brezplačni dostop do 4 zaklenjenih člankov na spletnem portalu Dnevnik.si ter v mobilni aplikaciji Dnevnik.si.

NAROČI SE PRIJAVI SE

Še niste registrirani? Registrirajte se tukaj.