Četrtkov večer je bil v znamenju Adama Ondre, ki ga je Planinska zveza Slovenije ob 120-letnici sodelovanja s češko planinsko zvezo in tik pred finalnim dejanjem svetovnega pokala v športnem plezanju pripeljala v Kranj, kjer se je na predavanju o svojem plezanju pokazal tudi kot odličen in odziven govorec.
Vsi njegovi plezajo, oče, mama, sestra, družinski prijatelji. Kot otrok pravzaprav ni imel izbire. Vsako jesen in pomlad je šla družina v Osp in Mišjo peč. »Tega sem se vedno veselil, tam sem preplezal svoje prve težke smeri, tudi svojo prvo z oceno 9a,« je povedal 25-letni plezalec iz Brna. Takrat je bil star trinajst let, najmlajši Zemljan s tako težko smerjo v žepu.
Ondra je predvsem skalni plezalec: »Mora biti skala in plezanje z golimi rokami,« je povedal v pogovoru z novinarji. »Mora biti tudi vsaj malo uživanja in vsaj malo trpljenja. Od časa do časa moram izzvati sam sebe. Včasih to seveda ni več zabavno in sem razočaran, vendar poskušam to obrniti v koristen nauk.« Poskuša v različnih disciplinah plezanja, v težkih skalnih smereh, balvanih, tudi velikih stenah. »Ne le zato, ker me to zabava, ampak ker se v vsaki situaciji lahko naučim česa, kar lahko uporabim pri drugi disciplini plezanja. Tako pridobiš širok razpon plezalskih veščin,« pravi.
Serijski zmagovalec
Pri šestnajstih je dosegel prvo zmago v svetovnem pokalu v težavnostnem plezanju. Na svetovnih prvenstvih je osvojil tri zlate kolajne. Bil je skupni zmagovalec svetovnega pokala v balvanih in težavnosti, leta 2104 je postal svetovni prvak v obeh kategorijah, lani je na svetovnem prvenstvu osvojil zlato v težavnosti in srebro v balvanih. Trikrat je zmagal tudi na kranjski finalni tekmi.
»Rad tekmujem in plezam na umetni steni, vendar nedvomno bolj uživam v plezanju v skali,« pravi Ondra. Letos skoraj ni tekmoval, posvetil se je plezanju smeri Silence, najtežje smeri na svetu. Prihodnje leto se bo vrnil na tekme, leta 2020 želi nastopiti na olimpijskih grah v Tokiu. Tekmovanje v kombinaciji vseh treh disciplin, hitrosti, balvanskega in težavnostnega plezanja, se mu sicer zdi vprašljivo, meni, da gre za tvegan eksperiment, za katerega upa, da ne bo polom ne le v športnem smislu, ampak tudi za gledalce.
Stena ob zori
»On je eksperimentator. Pragmatični vizionar. Naravno ambiciozen. Trenira metodično, uporablja vse, kar je na razpolago za izboljšanje svojega znanja, vsa najnovejša dognanja o treningu. Ustvarjalno vizualizacijo je dvignil na višjo raven,« je o Ondri zapisal ameriški pisec in plezalec Andrew Bisharat.
»Pri plezanju premislim vse do najmanjše podrobnosti,« pravi sam. »Nekaj, kar mi lahko pomaga vsaj za en odstotek, izkoristim. Posebno pozornost na primer posvečam plezalnim copatam. Pri plezanju smeri Silence sem uporabil ogromno vizualizacije. Ležal sem na plezalni blazini in plezal smer v mislih, znova in znova. Ne vizualiziram si le gibov, ampak natančno tudi to, kaj bo počelo moje telo, katera mišica bo pri katerem gibu obremenjena in katera bo v tistem trenutku sproščena.«
Rezultat: več tisoč preplezanih smeri, od tega 158 z oceno 9a ali več. Novembra lani je v veliki steni El Capitana opravil ponovitev smeri Dawn Wall, 32 raztežajev, dva ocenjena z 9a in eden z 8c. Vrhunska ameriška plezalca Kevin Jorgenson in Tommy Caldwell sta leta 2014 za prvi prosti vzpon v smeri potrebovala 19 dni, Ondra je končal v osmih.
Seveda ni šlo vse gladko, dobil je svojo porcijo trpljenja. Bila je njegova prva smer v El Capu. »Zavedal sem se, da nimam pravih izkušenj, upal sem, da psihološki vidik ne bo preveč problematičen. Vertikala, dno je petsto metrov pod tabo, oprimki so mikroskopski, ostri kot britev, granitna skala pa je skrajno spolzka, brez kakršnega koli trenja. Stopi so še slabši, imeti moraš plezalke z zelo ostrimi robovi. Pridobiti si moraš zaupanje, da ne boš padel, čeprav se tako rekoč držiš za nič. To preseganje nezaupanja, da se prepričam, da to lahko naredim, je bilo zame največji izziv,« pripoveduje Ondra. Naslednjo jesen bo spet v Yosemitih, še pravi. »Ogromno je še nepreplezanega, ogromno možnosti. Rad bi preplezal kakšno resno prvenstveno smer pa tudi kakšno klasiko, na primer Salathe. Mikajo ga tudi velike stene drugje, na primer na Grenlandiji.
Tišina
Pred leti se je na daljnem zahodu Norveške zaljubil v jamo Hanshelleren, svoj mali plezalni raj, v katerem vidi izziv, kamor koli pogleda. Leta 2012 je tam splezal smer Change, takrat prvo smer z oceno 9b+ na svetu. Letos je opravil s smerjo Silence in jo ocenil z 9c, novim mejnikom v težavnosti plezanja. Za dokončanje 45-metrske smeri v granitni skali je potreboval več let. Tretjega septembra mu je uspelo v pičlih 20 minutah. »Meseci in meseci mojega življenja so se zgostili v teh kratkih, a kot v peklu intenzivnih minutah,« je povedal.
V smeri so trije ključni balvanski problemi, na več mestih pa mora plezalec počivati tako, da v skalo zagozdi koleno in se z glavo spusti navzdol, da si lahko spočije. V uspešnem poskusu mu je uspelo biti pri gibih in prijemih ter stopih za nogo tako natančen, da se niti ni zavedel, kako se je prebil skozi najhujše. V zadnjem, lažjem delu smeri je bil že zelo izčrpan, z nogami, povsem otrplimi od visenja. Pokazati je moral hudičevo resnost, da je smer dokončal. Zato na vrhu smeri ni bilo slišati njegovega znamenitega krika. »Bolj je bila tišina,« je povedal.
»To se mi še nikoli ni zgodilo. Preplavila sta me veselje in olajšanje, lahko sem le visel na vrvi in spuščal solze radosti.«
Jo lahko ponovi Garnbretova?
Brez možnosti počivanja bi imela smer oceno 10a+, mogoče še več, pravi Ondra. Je to mogoče splezati? »Teoretično je mogoče, vendar ne vem, ali bo kdo kdaj dosegel takšno plezalsko raven. Lahko narediš sicer potrebne gibe, vendar ni jasno, kakšno splošno telesno pripravljenost bi moral doseči, da bi zmogel supertežke gibe, ko bi bil že izčrpan. Prepričan sem, da sam tega ne bi zmogel.«
Vsi poznavalci poudarjajo, da je smer Silence nedvomno veliko težja od vsega, kar je Ondra preplezal doslej, vsi se tudi strinjajo, da bo potreben čas za potrditev njene ocene. Na vprašanje, ali vidi koga, ki bi Tišino lahko preplezal, je Ondra v Kranju odgovoril, da je temu še najbližje nemški športni plezalec Alex Magos.
Kaj pa ženska? Avstrijka Angy Eiter je pred mesecem dni v Španiji preplezala smer La Planta de Shiva z oceno 9b. »Na nekaterih mestih je treba narediti tako velike gibe, da 155 centimetrov visoka Angy po mojem tega ne bi zmogla,« je odgovoril Ondra. »Janja Garnbret se mi zdi sposobna splezati različne sloge 9b, ona bi lahko preplezala Planto de Shiva pa tudi balvanske probleme s to oceno. Če bi se res osredotočila na skalo, bi bilo zanimivo videti, kaj lahko naredi.« Potem je med novinarji, ki smo dobili priložnost za pogovor z najboljšim med najboljšimi, zavladala tišina.
