Med politiki pa je završalo že ob samem začetku osamosvajanja: eni manj, drugi bolj so kršili dogovore o skupnem uporu proti JLA. Vsa ta nesoglasja se vlečejo še danes, vsa. Od denarja in orožja do meja med sosedoma. Kaj prida jih nista odpravila niti par Kosorjeva in Pahor. Na referendumu smo podprli arbitražno reševanje tega problema, ne da bi točno vedeli, kaj lahko pričakujemo, eni in drugi. Ob odločitvi arbitražnega sodišča (pred tem sem bil nekaj tednov na drugi strani luže, nisem vedel, kaj se dogaja doma) pa sem bil močno presenečen. Ob posnetku Pahorja – tako evforičnem, da so se mi Hrvatje kar zasmilili, še zdaj niso prišli do sape – ob njegovem ognjevitem, strastnem nastopu sem mislil, da smo dobili najmanj pol Istre, vso Kolpo in Sotlo pa še kakšne toplice zraven. Toliko besed o zgodovinskem dogodku za Slovenijo, za zgodovinsko zmago je uboge sosede upravičeno prestrašilo.
Še nekaj glede sprave. Če se predsednik Pahor glede druge svetovne vojne »ne opredeljuje« med dvema stranema, je to lahko zelo krivično postavljanje enačaja med njima. Nikoli ne smemo enačiti partizanov in fašistov, nacistov in njihovih pomagačev domobrancev. Ves čas pravim, da neopredeljenost ne vodi v spravo, ni »konsenz« in ni pisanje imen mrtvih partizanov, mrtvih domobrancev na skupne kamne. Predsednik mora biti pravičen, odločen, ne pa neopredeljen.
Predsednik Pahor je menda priznal »državljansko« vojno. Se lahko taka vojna odvija med prebivalci, ki nimajo svoje države? Je državljanska vojna vojna med partizani na eni ter Nemci in Italijani na drugi strani? Med partizani ter fašisti in nacisti, okrepljenimi z domobranci (z blagoslovom škofa Rožmana)? Je, je pa to bila bratomorna vojna, ki je bila partizanom vsiljena in so jo morali sprejeti. Da smo danes svobodni in živimo v kolikor toliko demokratični deželi.
Marjan Weisseisen, Golnik