Deklina zgodba kanadske pisateljice Margaret Atwood je izšla že leta 1986, distopični roman, ki je postavljen v 21. stoletje, pa je od takrat doživel kar nekaj adaptacij. Leta 1990 so po njem na primer posneli film, za katerega je scenarij napisal Harold Pinter, leta 2000 pa je v Koebenhavnu premiero doživela še operna različica zgodbe. Verjetno najvplivnejša adaptacija romana se je zgodila letos v desetdelni televizijski seriji, v kateri je glavno vlogo odigrala Elizabeth Moss. Serija je prejela osem emmyjev, med drugim tudi emmyja za najboljšo dramsko serijo.
Moderatorka Nadina Štefančič je povedala, da je serija o prihodnosti, v kateri so ženske zreducirane na last moških in na telesa, ki rojevajo, v ZDA navdihnila številne proteste. Ko so v Teksasu ženske na primer protestirale proti ponovnemu omejevanju pravice do splava, so protestirale oblečene v rdeče kostume, kakršne nosijo dekle v seriji, večkrat pa je bilo mogoče zaslediti napis: »Naj bo Margaret Atwood spet fikcija«.
Selitev na televizijo
Režiserka Varja Močnik, programska kuratorka v Kinoteki in na festivalu Kino Otok, je poudarila, da se je kakovostna scenaristika iz Hollywooda, ki je trenutno v propadanju, preselila na televizijo, kamor so ji sledili tudi vrhunski režiserji in igralci. V tem kontekstu je nastala tudi Deklina zgodba, ki pa je v marsikaterem pogledu okrutnejša od svojega izvirnika.
Močnik pravi, so vse spremembe narejene v duhu časa. Iztikanje oči in mutilacija genitalij, ki sta v seriji, v knjigi pa ju ni, morda v 80. letih ne bi imela enakega učinka, saj se je svet in z njim tudi televizija bistveno spremenil. Drugačen je tudi lik glavne junakinje Ofred, ki je v knjigi precej šibkejša in manj simpatična, v seriji pa gre za lik, ki ga danes očitno potrebujemo: žensko, ki počasi postaja vodja in ki navdihuje druge za boj.
Vprašanje razreda in kože
Po razkritju številnih primerov spolnega nadlegovanja v Hollywoodu se odpira tudi vprašanje, ali se bodo v primeru, da bodo produkcijske hiše prevzeli ljudje, ki spoštujejo ženske, snemale drugačne serije in filmi. Varja Močnik tu ni pretirano optimistična, saj pravi, da je žensko vprašanje sočasno vprašanje razreda in kože. »Dokler imamo vladajoče razrede, ki krojijo svet po svoji podobi, bodo stvari ostale takšne, kakršne so.«
»To, da je Deklina zgodba uspešnica, še ne pomeni, da je s tem svet rešen. Srhljivost serije je v tem, da se v vrnitvah v preteklost nanaša na čas, ki ga mi živimo danes, na stvari, ki jih danes redno poslušamo po televiziji. Angelca Likovič na primer ne govori bistveno drugačnih stvari kot tete v seriji.« Zato je po režiserkinih besedah pomembno, da smo glasni, ko se upiramo. »Tako namreč tudi drugi lahko vidijo, da nas je več in da v boju niso sami.«
