Odličnost članka se nanaša tudi na nove, večini neznane zgodovinske vire iz 19. stoletja, ki objektivno prikažejo, da pridelovalna metoda omenjenih vin ni nekaj novega, kar bi si dandanes lahko ali rada prisvojila kakšna vinorodna pokrajina ali celo skupina vinarjev. Avtor članka domnevno prvenstvo pripiše Gruziji, kar je postalo že obče sprejemljivo dejstvo. Hkrati demistificira občasno pretirano stigmatizirano debato o teh vinih in morda tudi vlogo domačih pridelovalcev, čeprav jasno izpostavi, da so takšna vina v preteklosti (in sedanjosti) pridelovali na različnih koncih današnje Slovenije. Zelo dobro so prikazani citati, ki povzemajo bistvo pridelovalnih metod, kot so omenjene v virih, skupaj s poučnimi komentarji, ki jih bo pravilno razumel le nekdo, ki ima že izkušnjo s pridelavo vina. Torej je novinar tudi v strokovnem smislu izkazal višjo raven razumevanja proizvodnih procesov. Bistveno sporočilo članka pa se mi zdi zapisano med vrsticami. Opozarja nas, da vsaka vinska pravljica še ni dobra zgodba in da se s tradicijo nima smisla poigravati, če nima verodostojnih temeljev.
Ker sem svoja stališča glede »oranžnih vin« podrobno opisal v reviji Vino (letnik XII, št. 3, 2014), skupaj s štiriindvajsetimi vini, ki jim lahko pripišem nekatere ali večino značilnosti »oranžnih vin«, želim kot odmev na novinarjev članek dodati le razmislek o barvni označbi.
Če bi v Sloveniji želeli kot prvi na svetu oblikovati zakonodajno kategorijo »oranžnih vin«, bi bilo pač nujno, da bi nastala tudi nova prodajna kategorija (kot bistveni pojem prihodnje tržne uspešnosti!), ki bi bila opredeljena z barvo. Poleg belih, roze, rdečkastih in rdečih vin bi dobili še oranžna. To bi bila povsem pragmatična odločitev, saj barvo vsi vidimo oziroma zaznavamo »bolj objektivno« kot katerokoli drugo senzorično lastnost vina. Če bi bili pikolovski, bi tudi pri belih vinih lahko podvomili o ustreznosti označbe, saj je že grozdje in s tem vino prej rumenkaste kot bele barve. Rozeje (rožnata barva?) pridobimo iz rdečega grozdja tako, da pač omogočimo le delni prehod barvil v mošt. Marsikje na svetu iz rdečega grozdja pridelujejo bela vina (na primer Oltrepo Pavese), čemur se nihče ne čudi, in le zakaj bi nas »bolela« topla, psihološko pozitivna oranžna. Vse druge označbe, ki niso barvni kvalifikatorji, bi le otežile izbiro vinopivcem. Označba barve pa bi morala biti najenostavnejša odločitev, ker je vse drugo tehnološko delo, ki sledi, precej zahtevnejše.
Slovenski pridelovalci »oranžnih vin« spadajo med tiste, ki jih mednarodni pisci in blogerji že vsaj deset let uvrščajo na vrh kakovostne piramide. Že samo to dejstvo bi moralo med panožnimi igralci sprožiti tekmovalni »furore«, hitro reakcijo stroke v prid jasnejši definiciji pojma in tehnoloških postopkov pridelave, pri zakonodajalcu pa vzbuditi interes, da poskuša zamejiti novo kategorijo vin ter pridelovalni areal v prid enakopravni tržni tekmi in zaščiti porabnikov. Samo na ta način bi bilo mogoče zmagati…
Čeprav se zdi, da se medijsko zanimanje za takšna vina povečuje, je njihov tržni delež zanemarljiv. Kljub temu pa je lahko pomembno velik za posamezne ponudnike, kar je treba upoštevati pri pravilni umestitev »oranžnih vin« na domačem in mednarodnem trgu. Toda pozor! Pred slovenskim vinogradništvom in vinarstvom je veliko pomembnejših nalog. Oranžna je kot smetana na torti. O njej se radi menijo vsi. O sami torti pa… le nekateri.
DUŠAN BREJC, Vinska družba Slovenije, d. o. o. Vinska družba Slovenije, d. o. o., je naslednica poslovnega združenja, skupnosti za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije, ki je bila ustanovljena 1967. leta. Povezuje večino najpomembnejših vinskih kleti in letos praznuje 50. obletnico obstoja.