Samo na to sem hotel opozoriti, ko sem se prvič oglasil v zvezi s to temo – razglabljanje o finih razlikah med moralno in politično avtoriteto me kaj dosti ne zanima. Zato vsaj zame ne velja, kar Pribac razume kot bistvo doslej izraženih pogledov ustavnih pravnikov na to vprašanje, namreč da »pravniki menijo, da predsednik s funkcijo pridobi avtoriteto, vendar je ta politična, ne pa moralna«. Ali moji kolegi pravniki res tako mislijo, ne vem – jaz prav gotovo ne.

Očitno je med vsemi nami hud nesporazum v razumevanju pojma moralne, poudarjam, moralne avtoritete – ki je večina mojih sogovornikov noče jasno ločevati od tiste (zame le domnevne, predpostavljene) avtoritete, ki naj bi jo nekomu dajal že njegov visoki položaj v državi, cerkvi, znanosti ali kjerkoli. To mi je potrdil tudi vpogled v SSKJ (Slovar slovenskega knjižnega jezika), kjer je na prvem mestu pojasnjena ta druga avtoriteta (kot »ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja«), šele na drugem mestu pa to, kar bi bilo vsaj blizu pojma moralne avtoritete: »kdor ima, uživa tak ugled ali vpliv: ta človek je velika avtoriteta; priznavajo ga za avtoriteto«. Podobno je tudi v Terminološkem slovarju vzgoje in izobraževanja (po mojem mnenju napačno) najprej napisano, da je avtoriteta »pravica, moč ali sposobnost ukazovati drugim in vplivati nanje«. Šele nato je dodano (kar pa je zame bistveno) razlikovanje med potestas (moč, oblast) in auctoritas (avtoriteta) – in da je pri tem avtoriteta »sposobnost dobiti pristanek brez groženj in prisile, zgolj zaradi osebne superiornosti, vpliva, ugleda, zaupanja; pogoj avtoritete je priznanje avtoritete, da bi lahko vplivala, mora biti sprejeta«.

Zato ponavljam: zame predsednik republike z izvolitvijo še nikakor ne postane moralna avtoriteta, kvečjemu tista »oblastna« avtoriteta – in še to ne v smislu starorimske auctoritas, ki so jo tam že zaradi svojega položaja uživali senat in prudentes (priznani pravni učenjaki) in ki je bila precej več kot le beseda današnjega predsednika republike (po poznavalcu antike Th. Mommsenu: »več kot nasvet in manj kot ukaz – nasvet, ki ga ni dobro ignorirati«). Moralno avtoriteto ima zame le tisti, katerega besedam, pogledom in nasvetom sledijo ljudje zato, ker mu zaupajo in verjamejo – pa čeprav mu nekateri (manj kritični) včasih tudi kar na slepo zaupajo samo zato, ker jim govori s tako uglednega položaja. Da bi predsednik republike tako moralno avtoriteto pridobil kar v odnosu do velike večine državljanov (ki se tudi po svojih moralnih pojmovanjih v marsičem močno razlikujejo), pa je, ponavljam, redek in spoštovanja vreden dosežek takega politika – nikakor pa taka moralna avtoriteta ni nekaj, kar bi kar vsak predsednik republike mogel ali celo moral biti.

In tudi oblastna (ali politična) avtoriteta predsednik z izvolitvijo še ne postane; če mu ustava daje moč o čem odločati, potem so te njegove odločitve pač potestas (zavezujoče odločitve pristojnega državnega organa), ne auctoritas – da si je z njimi pridobil (ali potrdil ali utrdil) tudi svojo politično avtoriteto (v odnosu do političnih sil v državi – podobno kot moralno avtoriteto v odnosu do državljanov), pa je po mojem mnenju smiselno govoriti šele takrat, kadar take njegove odločitve politične sile v državi sprejmejo kot dobre, modre ali vsaj koristne za državo, tudi kadar se vse te sile z njegovimi odločitvami ne strinjajo ali ne v celoti. Včasih jih tudi najprej zavračajo in šele kasneje spoznajo in priznajo, da so bile dobre in za državo koristne. Tako dobri »državni poglavarji« (monarhi ali predsedniki republik) pridobivajo svojo avtoriteto, moralno ali politično – nikomur od njih pa ni dana že kar s pridobitvijo te funkcije.

Razpravljanje o razlikah med auctoritas in potestas je lahko za pravnike in filozofe morda sicer zanimivo, večina drugih pa bo to najbrž dojela skoraj kot pravdo za oslovo senco. Zato naj na koncu pozornost poskušam preusmeriti na mnogo pomembnejše vprašanje. Rekordno velika abstinenca pri zadnjih volitvah me še dodatno utrjuje v prepričanju, da je posiljevati ljudstvo z neposrednimi volitvami predsednika republike velik nesmisel – pa če pri tem mnogi, zlasti mediji, še tako uživajo… Odločitev o tem, kdo je najprimernejša oseba za to, da čim bolj nepristransko sprejme tistih nekaj sicer pomembnih, a le redko potrebnih odločitev, ki jih ustava ne prepušča običajni politični igri med vlado in opozicijo, pametne države že ves čas, namreč tam, kjer imajo parlamentarni sistem vladavine, prepuščajo med seboj konkurenčnim političnim silam samim. Če one to osebo same izberejo, namreč obstaja večja verjetnost, da bodo, rade ali nerade, kdaj kasneje sprejele njene odločitve o stvareh, o katerih same ne morejo odločiti ali ne smejo odločati.

Če se izbira take osebe prepusti ljudstvu na neposrednih volitvah, se zadeva prej ali slej izrodi tako, kot se je zdaj pri nas. Kajti ljudstvo seveda ne bo iskalo nevtralnega politika za posredovanje med vlado in opozicijo v redkih nujnih primerih (kar je laikom težko razumljiva ustavna vloga »državnega poglavarja« v državah s parlamentarnim sistemom vladavine) – volivci hočejo nekoga, ki je njim všeč – in take volitve se zato nujno sprevržejo v poskus »popravljanja« izida parlamentarnih volitev. Če ljudstvo izvoli nekoga z mandatom, da bo slabe poteze vlade kritiziral in pritiskal nanjo (kar je v parlamentarnem sistemu naloga opozicije), potem smo v sistem poleg opozicije vgradili še enega vladnega protiigralca – in delovanje parlamentarnega sistema, ki že tako ni brez resnih slabosti (kot žal tudi ne vsi drugačni sistemi), bo samo še slabše, ne boljše. Vloge se pomešajo, odgovornost se še bolj zamegli, preglednost zmanjša, zmeda poveča. V čigavo korist? V ljudsko gotovo ne.

Če nam hudo razvrednotenje funkcije predsednika republike v zadnjem mandatu in še dodatno ob teh volitvah ni odprlo oči, potem nam tu najbrž ni več pomoči. Zato sem ob teh volitvah prvič zavestno abstiniral – tudi iz razlogov, ki sta jih v prejšnji Mladini odlično utemeljila Miha Blažič - N'toko in Dino Bauk. Priporočam branje.

MATEVŽ KRIVIC