Za kaj gre? Osebni (splošni) zdravnik ali zdravnik specialist na podlagi opravljenega pregleda (lahko je osnovni ali pa kasneje kontrolni) izda napotnico za konkretno preiskavo, na primer magnetno resonanco. In kako v praksi deluje elektronska napotnica? Zdravnik izda elektronsko napotnico, pacientu pa izroči prepis te napotnice, ker je na njej navedena neka koda, ki jo potrebuješ za naročanje na preiskavo. Če si vešč interneta, greš in začneš iskati, kje je najbližja ustanova, ki ima najkrajšo čakalno dobo, ali se pač odločiš za tisto, pri kateri si opravil že prve (osnovne preiskave). Pogledaš elektronski naslov, prek katerega se lahko naročiš, napišeš prošnjo za naročanje in podatke, med njimi je seveda tudi koda iz (prepisa) elektronske napotnice, ki naj bi bila povezovalni element. In pošlješ.

No, nato te iz ustanove kontaktirajo (pokličejo) in vprašajo, ali imaš morda prepis elektronske napotnice tudi na papirju. Imaš, seveda. No, prosim, potem pa bodite tako prijazni in jo doma skenirajte/preslikajte (kdor ima to možnost in to zna) ter nam ponovno pošljite elektronsko pismo, navedite vse podatke in priložite skenirano napotnico… Potem čakaš, da ti ustanova posreduje informacijo, seveda po pošti, s podatki o datumu, uri in drugimi ustreznimi napotki.

Če je to elektronski sistem/način poslovanja našega zdravstva, potem res ni čudno, da je stanje takšno, kakršno je, da se izgubljajo čas, denar, energija, da se ustvarja slaba volja, negodovanje in da kritike letijo na zdravstveno osebje, ki pa v tem primeru res ni nič krivo. Kdo pa je kriv?

Meni kot laičnemu uporabniku različnih zdravstvenih storitev bi se zdelo logično in pričakovano, da bi bil proces približno tak: osebni zdravnik in/ali zdravnik specialist, in to on sam, ne da bi se pacient moral vračati k osebnemu zdravniku, izda elektronsko napotnico. Ta povzroči proces, ki pacientu popolnoma olajša naročanje, in sicer tako, da sistem poišče ustanove, ki opravljajo naročeno storitev, in med njimi tisto z najkrajšo čakalno dobro. Meni kot pacientu pa iz te ustanove posredujejo informacijo, seveda lahko v elektronski (e-pošta) ali pisni obliki, kje, kdaj in ob kateri uri sem naročen na preiskavo.

Iluzija za 21. stoletje? Morda, a upam, da niti ne.

Slavko Cimprič, Ljubljana