Otok, kanu in na njem umetnik. To bi bil kratek, a nepopoln povzetek rezultata dvomesečnega bivanja Marka Požlepa v newyorški umetniški rezidenci. Lanski prejemnik nagrade skupine OHO za mlade vizualne umetnike je svoj novi projekt poimenoval Blueprint for revolution (Načrt za revolucijo), v njem pa se je posvetil raziskovanju zgodovine otoka Manhattan in izbrisu njegovih prvotnih naseljencev – Ramapough Lunaape oziroma Indijancev iz plemena Lenape.
Čoln v odnosu z mestom
Požlep je v New Yorku kupil kanu, počakal na ugodno vreme in v dveh dneh s kamero na krovu obplul – na novo odkril, osvojil, zasedel? – Manhattan. »Izbira kanuja seveda ni naključje, ker je kanu eno prvih indijanskih transportnih sredstev, ki simbolizira odnos do tega, kaj se zdaj dogaja na otoku, ki velja za svetovno ekonomsko in kulturno središče. Tega so kot 'otok številnih hribov' poimenovali Indijanci in ga leta 1623 za današnjih tisoč dolarjev prodali nekaj Nizozemcem.« Potomce omenjenega indijanskega plemena je našel v New Jerseyju, kjer imajo še majhen kos zemlje, a zaradi nje tudi težave z okolico; kakopak njihova posest zbija ceno okoliškim vilam.
S statično kamero, ki jo je postavil na kanu, je umetnik gledalcu projekcije zaradi zibanja čolna in pljuskanja vode omogočil poistovetenje z veslačem, sam se v kadru ne pojavi nikoli. »Akter posnetka je čoln v odnosu z mestom, s katerim je ves čas v dvoboju oziroma soočenju,« pravi Požlep, ki je želel odnos med njima podobno ujeti tudi s fotografijami, objavljenimi v knjigi umetnika.
Tridesetminutni videoposnetek poleg veslanja po kanalih umazanega Hudsona in morskega preliva Harlem zaznamuje tudi umetnikovo potovanje v Severno Dakoto, kjer se je prvič v zgodovini zbralo več kot dvesto indijanskih plemen, ki se bojujejo proti naftovodom, bojujejo pa se tudi za ozemlje, ki jim je bilo kot prvoselcem krivično odvzeto. »Težav v stiku z njimi nisem imel, sprejeli so me, ker mi je pri tem pomagala ženska, katere predniki so Indijanci, poleg tega so bili zaradi velikega zasedanja vajeni medijske pozornosti. A so bile kljub temu njihove osnovne težave očitne: revščina, alkoholizem, droge.« Po drugi strani so Indijanci v New Jerseyju bogatejši, njihov socialni položaj je varen, bojujejo se le še za načela, ne za preživetje, razlaga. »Kljub temu da sem tudi k njim prišel v družbi Indijanke, ki so jo poznali, sem se z njimi najtežje povezal.«
Lažna podoba
Razstavo, ki bo na ogled do 30. novembra, dopolnjujejo še umetnikove risbe iz serije pripovedi Winnetou Karla Maya. Požlep jih je natisnil na pleksi steklo, pod katerim so kolaži navtičnih kart Manhattna. Ilustracije s knjižnimi citati, kot je »zdaj ti bom povedal, kje je zlato«, utrjujejo romantične in najpogosteje rasistične motive superiornega belca v odnosu do Indijanca.
Karl May je Winnetouja napisal okoli leta 1890, večinoma v zaporu. »Ameriko je zares obiskal šele okoli leta 1920, torej predstava povprečnega Srednjeevropejca o Divjem zahodu temelji na popolni fikciji. Tudi filmi o Winnetouju so bili posneti na Hrvaškem in v Nemčiji ter prikazujejo gore, medtem ko je pokrajina Severne Dakote, kamor je zgodba umeščena, povsem ravna,« pove v smehu.
A z razstavo ne namerava duhovičiti. Z zgodbo o Indijancih se je želel navezati na perečo izkušnjo priseljencev in nestrpnosti do njih danes: »Zgodbe beguncev namreč segajo že v daljno zgodovino, tudi Amerika je zgrajena na njih, le da so bili tam to Evropejci, Indijanci pa ameriški domorodci. Kakšna je torej podoba posameznika o svetu, o tem, kar ima neposredno pred očmi? Lažna ali pa vsaj nejasna.«
Požlep se v svojih projektih vse bolj posveča predvsem socialnim tematikam, meni namreč, da umetnost ne more delovati drugače kot refleksija dogodkov v realnem prostoru. Tudi zato je v razstavo vključil še projekcijo popačene ameriške zastave, ki nemara simbolizira revolucijo, ki se kar ne zgodi.
